JAMESZOO & METROPOLE ORKEST W/ JULES BUCKELEY: MELKWEG

JAMESZOO & METROPOLE ORKEST W/ JULES BUCKELEY: MELKWEG

Recenzija izdelka
27. 5. 2019 - 19.00

Brainfeeder, 2019

 

V tokratni Tolpi bumov bomo poslušali album Melkweg nizozemskega elektronskega producenta in skladatelja Mitchela Van Dintherja, bolje poznanega pod umetniškim imenom Jameszoo. Jameszoo je novi album posnel v sodelovanju s prestižnim orkestrom Metropol Orkest pod vodstvom dirigenta Julesa Buckleyja, izšel pa je pri založbi Brainfeeder 17. maja letos. Poleg Van Dintherja je bilo v produkcijo plošče vpleteno še precej veliko število glasbenikov. Že sam orkester šteje devetinštirideset članov, poleg tega pa se pridružijo še Richard Spaven z bobni, Niels Broos s klaviaturami, Frank Wienk s tolkali in John Dikeman s saksofonom. Melkweg je sicer drugi polni studijski album ustvarjalca Jameszooja, ob čemer je morda pomembno poudariti, da gre pravzaprav za nadgradnjo in revizijo skladb, ki jih je kot Jameszoo izdal že leta 2016 na albumu Fool. Samo ime Melkweg je sicer ime ikonične koncertne dvorane, v kateri je Jameszoo skupaj z Buckleyjem in orkestrom Metropole Orkest otvoril nek plesni dogodek v Amsterdamu, posnetki tega koncertnega sodelovanja pa torej sestavljajo tokratno ploščo.

Jameszoo svojo glasbo na albumu Fool opiše kot naiven, računalniški jazz. Naivnost naj bi v specifičnem, tu mišljenem smislu izhajala iz latinske besede nativus, ki pomeni naraven ali nativen. V tem pomenu je torej Van Dintherjev pristop k jazzu bolj intuitiven, kar je na nek način simbolično tudi za inkluzivnost svetovne jazzovske scene, ko se akademski narativ križa z delom samoukov. Neakademsko ozadje torej Jameszooju ne prinaša nikakršne škode. Čeprav Mitchel prihaja iz relativno majhnega mesta na Nizozemskem je to morda še najboljši pokazatelj aktualne globalne scene, znotraj katere ima umetnik od koderkoli dostop do korpusa glasbe, izhodišča pa so v veliki meri izenačena. Van Dinther svoj navdih črpa iz širokega nabora avant-gardne jazz glasbe, proga, kraut-rocka in elektronske eksperimentalne glasbe.

Album Melkweg predstavlja izrazit preplet različnih žanrov, ki so prav tako v preteklosti imeli vpliv eden na drugega, bodisi v smislu ideoloških nastavkov bodisi kompozicijskih tehnik. Zgolj en primer tega je denimo ideološka komponenta proste improvizacije kot ena srčik sodobne avantgardne jazz glasbe, ki pa je po drugi liniji segla denimo tudi v povojno Nemčijo. Takrat se je ideja seveda znašla v drugačnem kulturnem kontekstu, a se je konceptualno tudi ohranila, in tudi to je simbolično za povezanost žanrov in je prav tako nujen pogoj za umetniško vlogo kot odgovor na določeno okolje ali kritiko le-tega. Črpanje iz že naštetih žanrov ploščo Melkweg torej precej zaznamuje, prav tako pa jo postavi ob bok drugim sodobnim jazzovskim izdajam. Tem sicer ni nujno soroden v veliko točkah, paralele najdemo predvsem v rabi specifičnih zvokov in v improvizaciji, ki ji je tu dano mesto v kompozicijah, a predvsem kot širitev in ne kot bistvo kompozicij. Na tem mestu bi lahko vzpostavili razliko v odnosu od tradicionalnih pristopov znotraj določenih vej jazza, v katerih kompozicije nastopijo zgolj kot instrument za vzpostavljanje forme in jezika improvizacij.

Takšna raba improvizacije, vpete v sicer precej natančno komponirano in aranžirano glasbo, je morda celo bližje glasbi jazzovskih big bandov. Prav tako lahko raba velikega orkestra in pustolovska narava glasbene vsebine vzbudita asociacije na glasbo Franka Zappe, seveda z modernejšim zvokom in popolno odsotnostjo neskončnih kitarskih solaž ter satiričnih besedil … A ploščo Melkweg bi lahko stilistično primerjali denimo z Zappinim albumom The Grand Wazoo. Ob temu gre vsekakor poudariti tudi pravzaprav logično dejstvo, da za celoten zvok na novi plošči ni zaslužen zgolj Jameszoo, veliko vlogo je seveda odigral tudi Jules Buckley ob sami orkestraciji in aranžiranju Van Dintherjevih kompozicij. Ravno takšno sodelovanje, v katerem se srečata izvirnost in kreativnost na eni strani ter tehnična in akademska podkovanost na drugi strani, pa na plošči Melkweg ustvari izjemno raznolike zvočne strukture. Podoben primer sodelovanja bi lahko bil tudi recimo album Koktejl, na katerem sta sodelovala Marko Brecelj in Bojan Adamič. Posebnost plošče Melkweg pa je predvsem v spajanju raznolikih zvočnih tekstur. Za primer vzemimo denimo komad (lose), ki ga povsem organsko uvede godalna fraza, nato pa z razvojem kompozicije slišimo vse več in več elektronskih zvokov, ki so odlično vkomponirani in ne izstopajo, temveč delujejo komplementarno organskim zvokom orkestra.

Album Melkweg bi torej lahko opisali kot eno tiste vrste zvočnih poslastic, ki so nastale kot rezultat sodelovanja posameznikov iz različnih umetniških smeri in kot izdelki predstavljajo presežek vsote vseh posameznih sestavnih delov. Melkweg je delo, ki posameznika postavi v skromno vlogo, v sodobnem svetu pa pokaže mogočen zvok, ki v osnovi izhaja iz povezovanja med ljudmi in posledičnega pretoka znanja oziroma idej. Melkweg je družba v malem.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness