Objects Limited, 2017

Na otroška natolcavanja o tem, kaj bo kdo, ko bo velik, se normalno vsak vzgojitelj ali starš odzove z dobršno mero zadržanega odobravanja, ki nikdar ni v koraku z muhastim vetrom domišljije. Iskreno rečeno: le malo otrok se svojih sanj oprime in jih obdrži tudi zatem, ko jim pričnejo poganjati prve kocine, še manj ljudi pa svoje mladostne vizije uresničuje v dobi odraslosti. Kaj šele, da bi jim uspelo oboje hkrati!

V tem pogledu je avtorica nocojšnje tolpe ena tistih privilegiranih, ki so svoj smoter in užitek odkrili že zelo zgodaj. Za Jano Rush je vsemogočni glas usode prišel prek radijskih frekvenc, ki so v tistem času širile zvoke novopečene elektronske scene Chicaga. House ritmi so ji dodobra zlezli pod kožo in jo pripravili do tega, da je neke noči zbrala pogum in telefonirala na radio, da bi izvedela, kako postati didžejka. Tako se je ta, takrat še popolnoma neuki desetletni deklič, znašel na avdiciji v radijskem studiu, kjer je požel dobršno dozo smeha in opogumljajočih besed. Dovolili so ji prihajati v studio in opazovati druge na delu ter ji pomagali z navodili in nasveti. Jana ni izgubljala časa in je nekako že čez pol leta spuščala glasbo v radijski eter, pri trinajstih letih pa že producirala svoje prve komade. Za mentorja so ji na začetku dodelili nekoliko bolj izkušenega vrstnika Gant-Mana. Z njim, z DJ Rashadom in nekaj drugimi nadobudnimi mulci se je neprestano sukala okrog mešalnih miz in vneto spremljala vijačenje gumbov in pritiskanje na tipke ritem mašin. Rezultat teh opazovanj, vztrajnega cukanja za rokave bolj izkušenih didžejev in izposojanja njihove opreme je bila objava njenega komada na kompilaciji založbe Dance Mania in kratkometražec, ki si ga je delila s še enim od mentorjev DJ Deeonom. Komad s tega EP-ja se trenutno tudi predvaja v podlagi.

Kmalu po prvih izdajah se je Jana Rush zaradi starševskega pritiska umaknila iz glasbenih krogov in presedlala v akademske. Medtem ko so se njeni vrstniki uveljavljali na sceni in premikali meje zvrsti, se je ona po koncu študiju kalila v raznih tehničnih in težkokategornih poklicih od kemične inženirke pa vse do gasilke. Ljubezen do glasbe in volja po ustvarjanju pa je vendarle ostala in vztrajno tlela celih trinajst let, ko je bila le nema priča rojevanju footworka in juka iz čikaškega ghetto housa. Teren za svoj povratek si je nekoliko pripravila že lani z izdajo EP-ja, letos pa je na sceno udarila s svojim prvim dolgometražnim albumom. Naslov albuma – Pariah - v prevodu označuje izobčenko in se nanaša na občutenje, ki je Jano nekako zaznamovalo skozi življenje. V okolju svojega poklica kot tujek s srcem, zapisanim glasbi, med glasbeniki pa izgubljena hči, na katero so že pozabili. Občutek izobčenosti pa se verjetno pojavlja tudi v luči njene ženske vloge in ustvarjanja v glasbeni zvrsti, kjer je vsaj v začetku kraljevalo vokalno natepavanje, za plesišče pa so bile obvezne dovolj bootie ritnice. Izdaja plošče pri raznožanrski založbi Objects Limited, ki je namenjen izključno izdelkom producentk, je morebiti tihi upor tej kulturi in sceni, kjer dominirajo moški.

Precejšnji odmik od glasbenih akterjev, ki so footwork ukleščili v dokaj generične vzorce, ji je omogočil lažji razvoj lastnega izraza ter preseganje tega žanra. Plošča sicer še vedno temelji na triolski ritmični matrici gostih nizkofrekvenčnih kickov in odrezavih snarov, vendar je ta pogosto raztegnjena v daljše vzorce, zarisane s paleto različnih zvokov in tolkal. Vzorci so kot plod tehnično usmerjenega uma zgrajeni znotraj matematično zastavljenih nizov, ki se radi prekombinirajo in ritmu spremenijo podobo. Če to strukturiranost primerjamo z idiosinkratičnim footworkom trenutno zelo aktualne producentke Jlin, je pri slednji formulacija ritmičnih vzorcev še bolj razpotegnjena in spremenljiva, nabor tolkalskih samplov pa neprimerljivo večji. Spremljanje njenih ritmičnih metamorfoz na plesišču najbrž ni ravno lahkotno početje.

Janina glasba po drugi strani izhaja iz bolj utečenih form plesne glasbe. Njena afiniteta do techna in housa skladbam daje utrip, ki sili telo v gibanje. Tudi zvočna slika albuma se s soul jazz sampli, zakisanimi efekti in sinti zelo navezuje na house iz devetdesetih. Avtorica tako izhaja iz dobro poznanega domačega terena, od katerega se je bila dolgo nazaj primorana oddaljiti. Čeprav se močno opira na lekcije stare šole, ji ne moremo ravno očitati, da le postopa po že preživeti preteklosti. Ob razvoju čikaške scene in njenih žanrov je zorel in žlahtnel tudi avtoričin pristop k glasbi. Njene skladbe, kljub vratolomnim hitrostim, s katerimi drvijo, pogosto spremlja nekakšna introvertirana umirjenost. Zdi se, da tu odseva njena samosvoja duša, ki je prehodila naporno in na trenutke osamljeno pot, vendar je zdaj zopet prosta, da razpre krila svoje ustvarjalnosti. »Only sky's the limit«, pravi. »From here I want to keep making music, I don't care how old I get.«