God Bless This Mess Records, 2024

Ali vas po igranju električne kitare nad 140 udarcev na minuto boli zapestje? Ali vaš bobnar po toliko letih igranja v pozi makarona kar naenkrat razmišlja o tistem ergonomskem bobnarskem stolčku, ki ima prijetno sedelce in oporo za križ? Je vaš spomin prenasičen z imeni mladih, energičnih in predrznih bendov, ki kot dišeča melisa vznikajo leto za letom? Potem ste verjetno glasbenik, ki ga preveva posebne vrste tegoba. Počutite se starega. Zato menimo, da je na redu fitnes test ali, kakor temu pravimo še drugače, izid albuma.

Ob deseti obletnici prvega dema Finese in blat se s tretjim dolgometražcem, Anguilla Guerrilla, vrača domača zasedba Jegulja. Redna člana vsa ta leta ostajata Jan Kozel in Jure Gašper, toda le kdo se tokrat kot bobnar skriva za skrivnostnim okencem številka tri? To je Rok »Boogie« Henigman. Jegulja je znova poskrbela za osvežitev na bobnih z novim članom, vendar jih v nasprotju s preteklimi recenzijami ne nameravamo zasmehovati zaradi tega fenomena. Koliko bobnarjev se je v bendu zamenjalo pred tem, ni pomembno. Pomembno je, da Jegulja še vedno ustvarja in igra komade, ki navdušujejo, ob tem pa ne izgubi svoje prepoznavnosti. 

Kot je v kratkem intervjuju za naš radio nedavno dejal Jan Kozel, celoten proces ujeguljenja bobnarja bojda traja kar eno leto. Ob poslušanju albuma boste, še posebej kot bobnar, morda rekli, da komadi niso tako kompleksni, niti ne tehnično tako zahtevni. Kam se je torej steklo leto priprav? Odgovor je v doslednosti, konsistenci, ki poskrbi, da Jegulja danes pumpa v zrak enako energijo kot na prvencu leta 2017. Ne pozabite, da je leto 2017 vendarle bolj oddaljeno kot leto 2030 in da nikakor ni mačji kašelj teči z istim tempom kot na začetku poti.

Jegulja si je do danes dodobra zamislila šablono, po kateri gradi svoje projekte. Podobno kot na prejšnjih albumih, Darkest Light in Exit Sandman, vas bodo za roko popeljali čez kakšna dva ali tri komade, da se za njihov zvok ogrejete tako vi kot oni. Zasedba na začetku navadno varčuje z najboljšimi rifi in vam namesto tega ponudi bolj enoznačne, toda ritmično igrive skladbe, ki so ravno dovolj razgibane, da ogrejete vratne mišice. Ko ste po kakšnih petnajstih minutah že globoko v temačnem transu, nastopi rifovsko razodetje iz veleuma enega ali pa drugega kitarista. Na vsakem albumu smo lahko natančno določili ta trenutek predramljenja, podobno je v ušesa bodel tudi prejšnjim recenzentom, zato smo prepričani, da se glede tega trenutka medgeneracijsko nekako povsem štekamo. 

Na prvem albumu, Darkest Light, je tak trenutek skladba trumpet in the trench, za njo pa takoj komad, po katerem so glasbeniki ploščo tudi poimenovali. Nekaj let kasneje je bil trenutek predramljenja zagotovo komad Elf Scent s plate Exit Sandman, ko sta kitarista spet pokazala občutek za ribanje trzalice ob strune, med poslušanjem nove plošče pa smo nekoliko razpeti. Po eni strani se nagibamo k neobičajnemu kratkemu Pious Bias, ki s hitrejšim tempom in razbijaškim pankovskim bobnanjem pokaže povsem drugo plat benda. Toda radi se ustavimo tudi pri komadu Astro Ogre, ki nas popelje v bolj melodične in progresivne misli glasbenikov, ponudi pa tudi značilno starometalskogalopiranje.

V vsakem primeru bend izkaže izjemen občutek za umeščanje šredanja v muziko, pri čemer je pametna poteza biti nekoliko skop, še posebej ob vseh pojavih midwest emo hiper šredanja, kjer kvaliteto zamenja kvantiteta. Domišljija obeh kitaristov je še vedno v visoki prestavi, kar se kaže v izvirnosti in svežini na novo skovanih rifov. Mogoče pogrešamo le nekaj več eksperimentiranja, kot ga denimo slišimo v komadu trumpet in the trench s prve plošče. Tam se na koncu kitara odloči doomersko kričati in prašičje cviliti, kar je ena najzabavnejših idej zasedbe doslej. 

Takole, Jegulja. Po opravljenem fitnes testu rezultati naše analize kažejo, da še nikakor niste zaslužni bremena naziva »glasbeni veteran«. Znašli ste se bolj v svoji izkušeni zlati dobi, kot Messi v obdobju, ko si je pustil rasti brado. Zato se veselimo, da svojo formo pokažete tudi na odru.