Jimmy Edgar: Cheetah Bend

Recenzija izdelka
9. 4. 2021 - 19.00

Innovative Leisure, 2021

V današnji Tolpi bumov se predajamo gladki majavosti albuma Cheetah Bend, detroitskega, a v Los Angelesu baziranega producenta Jimmyja Edgarja. Pokrivanje izida je bilo v glasbenih medijih razsežno in pričakovano skorajda ekskluzivno laskajoče, saj je Edgar že vzpostavljeno producentsko ime z mnogimi uspešnimi sodelovanji, kot recimo z Vinceom Staplesom, pokojno Sophie in Machinedrumom. Producentovo ustvarjanje sega v začetek novega tisočletja, ko je ustvarjal na detroitski techno, rap in r’n’b sceni, obenem pa je bil že kot najstnik eden izmed prvih izvajalcev, ki je podpisal pogodbo s kultno elektronsko založbo Warp Records. Zadnjih nekaj let pa ga lahko umestimo predvsem na področje alternativega popa in hiphopa ter po nedavnem porastu popularnosti pojma hyperpop tudi v to kategorijo. Cheetah Bent je njegov četrti albumin po plati Majenta iz leta 2012 in predstavlja veliko stilsko ter žanrsko spremembo.

Cheetah Bend se ponuja kot sijoča beštija, ki združuje Edgarjevo senzibilnost za eksperimentalno glasbo ter podtalno rejversko energijo in ju spaja v zvok, prijaznejši množicam. Na plati lahko prepoznamo zapuščino popularnih trendov hiphop in elektronske scene, ki sta se v zadnjem desetletju zbližali in se prepleteno razvijali v energetični žurerski EDM. Producent se močno zanaša na številna vokalna gostovanja, ki jim pusti dihati, ve pa tudi, kdaj udariti.

Edgarjev zvok je sicer še mnogo bolj prefinjen kot komercialna elektronska glasba največjih festivalov, vendar se ne zgolj spogleduje, temveč že zagreto flirta s pop zvokom, morda z željo, da se z lastno kreativnostjo in izvirnostjo prebije skozi suhoparnost mainstream popa. Podobno umetniško pot so že izkazali priljubljeni izvajalci, kot sta Hudson Mohawke, ki ga tudi gosti na albumu, in Flume

Cheetah Bend se prične z mutantskim g funk sound design komadom, ki pripravi vzdušje za prihajajoči trapčugi. Na prvi Danny Brown, ki se je očitno od svojih zloglasnih dni že precej zresnil, na družinam relativno prijazen način ponavlja spodbudne mantre, medtem ko se na drugi vriščeče baha šele 16-letni Matt Ox, mladinska trap senzacija, ki pa svojo hedonistično pot šele začenja. Ustvari se zanimiv kontrast med mladostniškim uporništvom in moraliziranjem v stilu Emkeja, tako da smo deležni obeh nasprotujočih si ekstremov istega popularnega hiphop spektra. Sledi komad Metal, pri katerem sodeluje pokojna Sophie. Ta odlično povzema Edgarjeve producentske sposobnosti, ki se kažejo skozi celoten album in na katere je dolgoletna prijateljica nedvomno vplivala. Nenazadnje ga je spoznala z Vinceom Staplesom, kar je pripeljalo do tega, da je produciral komad 745 na raperjevi plati Big Fish Theory. To pa je bil povod za Edgarjev premik v bolj mainstream hiphop in r’n’b produkcijo, ki vrhunec doseže na Cheetah Bend.

S Sophie ju je okoli leta 2010 povezala strast do sintetizatorja Elektron Monomachine, ki ga oba uporabljata za ustvarjanje raznovrstnih rešetajočih tekstur, piskajočih ambientov, tekočih, cmokastih in majavih zvokov ter kovinskih perkusij, značilnih za njuno glasbo. Opisani zvoki so temelj Edgarjeve odbite produkcije zadnjih nekaj let, ki jih kombinira z west coast funk sinti in počasnimi, a pokajočimi trapovskimi beati, ki so morda že malo passe. Celota se spaja z bolj konvencionalnimi reperskimi in r’n’b gostovanji v zanimiv novodobni pop.

B la B in 24hrs predstavljata senzibilnost sodobnega ameriškega trapa, katerega podlage Edgar spretno polaga na sebi lasten način. Na sceni bi bilo zanimivo slišati več takih kombinacij, saj osvežujejo že hipersaturiran trapovski svet. Vsem rapovskim prispevkom na albumu gre očitati predvidljivost, še Danny Brown je nastopil presenetljivo prijazno trgu glede na svoj običajni repertoar. Morda svet res stoji na mladih, saj je Matt Ox od vseh najbolj prišel do izraza. 

Spolne vloge so na albumu očitno jasno dodeljene, saj v kontrast mačističnemu moškemu rapu, vse bolj melodično r’n’b petje prispevajo ženske na zelo senzualno pocukran način. Kljub temu gre hitro v uho Millie Go Lightly na komadu Be With You z nostalgičnim slojevitim večglasjem. Opozoriti gre tudi na skladbo Cheetah, ki morda že preveč temeljito vleče vzporednice s Sophiejino uspešnico Pony Boy s futuristično pop produkcijo in besedilom, v katerem pevka fantu pripisuje lastnosti geparda, maskote albuma.

Na žalost producent zaradi pomanjkanja provokativne transgresivnosti ne doseže istega nivoja. Besedila govorijo samo o doseganju raznih mainstream idealov individualnega uspeha, prav tako pa je tudi produkcija zelo osredotočena na feel-good izkušnjo. Ceniti gre veliko sound designa in dodelanih tekstur, a vendar ni slišati ničesar, kar bi zahtevnejšega poslušalca vrglo s stola. Album nudi prijetno poslušanje, primerno tako za komercialne radijske postaje, ki skrbijo za glasbeno spremljavo, kot tudi za potne podtalne klube ali zgolj za sproščeno druženje s prijatelji. Vendar pri pozornem poslušanju mogoče zmanjka vsebine, saj Edgar za ceno predvidljivosti stavi na poslušljivost.

Album vztraja v svoji enoličnosti, kljub temu da Edgar v intervjujih prisega na raznolikost. Cheetah Bend je izdelek z izredno visoko produkcijsko in estetsko vrednostjo, ki se poigrava s pop standardi, in iz tega vidika gre Jimmyu Edgarju priznati zasluge pri apliciranju alternativnih pristopov k ustvarjanju inovativnega popa. Če bo tako zvenel mainstream prihodnosti, se nam prihodnost nasmiha.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness