JOHN COLTRANE: BOTH DIRECTIONS AT ONCE: THE LOST ALBUM

JOHN COLTRANE: BOTH DIRECTIONS AT ONCE: THE LOST ALBUM

Recenzija izdelka
1. 10. 2018 - 19.00

Impulse!, 2018

 

Prvič izdan posnetek Johna Coltranea iz leta 1966, osem mesecev pred njegovo smrtjo.
 / 16. 11. 2014

Nova pošiljka neizdanih posnetkov Johna Coltrana je tu. In tokrat ima naslov Both Directions At Once: The Lost Album. Ta izgubljeni album se umešča v novo sosledje neizdanih biserov velikana. Velikana, ki je med najbolj relevantnimi za tovrstne naknadne podvige, s pridom se namreč dogajajo že nekaj desetletij. V zadnjih letih po mojem mnenju najpomembnejši je Offering: Live at Temple University, posnetek nastopa iz leta 1966, o katerem je ob izdaji pisala Ina Puntar. Med posnetimi umetniki in umetnicami je John Coltrane nemara tisti, med katerega posthumno izdanimi albumi – od kmalu po smrti do nekaj desetletij kasneje – je največ epohalnih. Dovolj znana je zgodba Coltranovega producenta pri Impulse! Records Boba Thiela, ki je zanj naredil malodane historično izjemo in konstantno ter daleč izven okvirov proračuna snemal njegove zasedbe. Seveda so tukaj Blue Train, Giant Steps, Crescent, A Love Supreme, Ascension, Meditations in obilo drugih, vse izdane za časa Coltranovega življenja, a poglejmo si, kaj vse od absolutno nujnih spreminjajočih monumentov Johna Coltrana so dejansko posthumne izdaje. Začenši z na smrtni postelji naslovljeno in odobreno Expression so do konca sedemdesetih med drugim izšle Sun Ship, Transition, Interstellar Space - ena bolj pomembna od druge. Kasneje, od devetdesetih naprej pa novi viški v obliki plošč, kot so Stellar Regions ter ultimativno prelomljeno mnoštvo asimptot – The Olatunji Concert: The Last Live Recording. A vse to so, tako ali drugače, povsem polnopravne izdaje in, še pomembnejše, so predvsem čisti OGENJ.

V tem smislu Both Directions At Once: The Lost Album za njimi koraka nekoliko skromneje. Gre za enodnevno seanso, ki do sedaj ni bila vključena v nobeno albumsko izdajo, čeprav je nemara bila čemu takemu namenjena v prihodnosti. Klasični kvartet, ki je kasneje dosegel apoteozo na A Love Supreme, Sun Ship in Transition, tukaj ujamemo v zgodnejši fazi, z izdajo Coltrane iz leta 1962 ter kar nekaj koncertiranja za seboj, a morda po mnenju zgodovinarjev in hagiografov tudi še v fazi predvsem Coltranove refrakcije po drznih zamahih koncertnih rezidenc z Ericom Dolphyjem in drugimi glasbeniki razširjene zasedbe v Village Vanguardu ter prvih očitnejših, čeprav seveda ne zadnjih, plazovih javne in kritiške sovražnosti. Kakorkoli, tisti, ki so poslušali, res poslušali, klasični kvartet Johna Coltrana, Elvina Jonesa, Jimmyja Garrisona in McCoya Tynerja, bodo na tej plošči določene moduse in konfiguracijske nianse prepoznali, spet druge pa pogrešali.

Selekcija se otvori z neimenovanim originalom, Untitled Original 11383, takojšnjo tematsko trditvijo na sopranskem saksofonu, ki se zavrtinči tako, kot smo od Coltrana v tem obdobju vajeni. A za poznavalce je treba dodati, da se je tovrstnega specifičnega, zaswinganega up-tempa Coltrane le redko lotil na sopranu, kar dela ta kratki kos še toliko bolj dragocen. Na sopranu je odigran tudi drugi neznani original, prisoten v več verzijah, Untitled Original 11386, ki s svojimi mehkimi prehodi iz nežne latin ritmične implikacije proti strastnemu poliritmičnemu Elvin Jones swingu in nazaj v svetleči zanki predanosti tlakuje pot v afirmativno perfekcijo prvega stavka A Love Supreme, Acknowledgement, ki se bo dogodil leto kasneje.

Omenjeni neimenovani skladbi predhodi prelepa, zatemnjena ter lirično intenzivna verzija standarda Nature Boy, ki jo odigrajo zgolj v triu, brez klavirja. Tovrstna postavitev se tekom plošče ponovi še nekajkrat, bodisi v celoti bodisi za kak dolg segment skladbe. To je spet ena izmed reči, ki jih znotraj Coltranove diskografije ni veliko, jo je pa zelo smiselno slišati in odseva v tem obdobju pogoste maratonske duete Trana in Jonesa, napoveduje nedosegljivo brzenje Coltrana z Rashiedom Alijem na Interstellar Space ter seveda, v kolikor je tu še bas, spleta a posteriori poslušalske relacije z zvenom Ornettovih referenčnih, brez-klavirskih zasedb. Na splošno je skozi celotno ploščo veliko bobnarskih in basovskih solov, Jones in Garrison na splošno prednjačita in navdahnjeno žgeta, med drugim lahko v prej omenjenem originalu slišimo res redek Garrisonov lokovani solistični del. Manj pa je res prepričljive pianistične prezence McCoya Tynerja, še posebej take, ki je dosegla višek v eksploziji kasnejšega labodjega speva kvarteta, skladbi in plošči Sun Ship, ali pa izstopajočega a capella recitala, miniature na koncu razdelka Consequences s potresne Meditations. Morda pa je šlo le za trenutek usklajevanja ali pač studijskega preizkušanja različnih prostorov znotraj izvedbenih lokov.

Ta kvartet je ustoličena glasbeno zgodovinska referenca telepatske empatičnosti, a tukaj prednjači še ena, prav tako osrednja in ključna kvaliteta – Coltranova totalna nemirnost, raziskava na pospešku, urgenca in lovljenje nečesa splošnejšim in operativnim glasbenim postopanjem neujemljivega. Njegova žgoča nestrpnost, ki jo je marsikdo zamenjal z nezainteresiranostjo, odsotnostjo, neupoštevanjem. A česar niso razumeli, in videti je, da tudi nikoli ne bodo, je tisto nezaslišano, predrzno, tudi nasilno, ikarsko, tisto, kar ni glasba, pa vendar je znotraj nje in je še toliko bolj glasba kot pa vsa ostala glasba brez glasbe.

Pri Coltranu ne gre (samo) za to, kar je bilo pri, denimo, Colemanu in Dolphyju prepoznano kot ekspresionistična ukrivljenost in onomatopoija - upravičeno in umeščeno s strani drugih za druge, ne pa nujno osvetljujoče za njiju - temveč za zasledovanje in grabljenje, ki lahko oplazi ekstremno redundantnost, trmo, za nekatere celo dolgčas. Emblem tega, čeprav ne v verzijah, prisotnih na Both Directions At Once, je v naslednjih letih postala skladba One Up, One Down, znotraj katere je Coltranovo igranje redno eskaliralo v neskončne solistične polete, ki so se vsak drug, tretji zamah snemali s tečajev in tako naprej – skoraj v neskončnost. Vsekakor pa neskončnost v kogniciji, spominu ter obsedenosti poslušalca. To je najočitneje zabeleženo na zloglasni polurni verziji s plošče Live at the Half Note: One Up, One Down, posneti leta 1965, izdani leta 2005, na kateri je Coltranovo vztrajno zabijanje že začenjalo utrujati briljanco klasičnega kvarteta. A za časa svojega obstoja so tako pogosto dosegli diamantno formo, kot je dano le redkim, za Coltrana pa je tako in tako veljalo, da »Trane ain't waitin'«.

In ta kvaliteta je ena izmed ključnih potez tega, kar lahko slišimo na Both Directions At Once: The Lost Album – v zametkih, lahko sem, lahko tja. Če upoštevamo deluxe izdajo, so tukaj kar štiri verzije trademark ekspozicije Impressions, take 1 in take 4 sta povsem brez klavirja, slediti vsem Coltranovim permutacijam, zreti v primež skupnega drnca z Jonesom in Garrisonom pa je kot nekakšna predpripravna vaja v vrtoglavici, ki bo vedno bolj in bolj zaznamovala in goltala tako njegovo pot kot tudi tiste, ki mu bodo sledili kot so-igralci, in vse tiste, ki poslušamo. V Coltranu se namreč nestrpnost ter seveda divjanje, bežanje, lomljenje bežiščnic, iztirjenje vlaka povzdignejo na raven sublimnih kvalitet, količin in procesualnosti, ki minirajo in grabijo za odbleski numinoznega. To je ta poskus iti v obe smeri naenkrat, both directions at once, ki pa ima svoje korenine, svojo sled naprezanja in procesa, orientiranja in preigravanja skozi tvarino, ki je na voljo – ampak na voljo je tudi kot tisto, kar bo ostalo znotraj glasbe kot žrtev, kot indikator tega, da glasba ni tisto, kar jo omogoča.  

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.