Republic Records in EQT, 2021

Zdi se, da se bliža konec neke dobe. Morda bi moral ta konec priti že davno in prekiniti naš dosedanji način življenja. Za zamudo prihoda zgodovinske prelomnice lahko krivimo udobje in zavračanje sprememb, ki bi ga družbi razvitega sveta kratile. Morda smo si mislili, da smo se kot družba v preteklosti naučili izvohati napake, ki jih ponavljamo. Da bomo hitro in vzajemno ukrepali proti gibanjem in režimom, ki temeljijo na sovraštvu in sporih, ter nenazadnje tudi proti virusu. A kot pričajo naše oči in ušesa, se ni zgodilo nič takšnega. Nič radikalnega, nič, kar bi se smelo enačiti s koncem neke dobe. Kot bi rekel protagonist današnje recenzije, Peggy oz. JPEGMAFIA, se je vse, kar se je zgodilo v zadnjih letih, odvilo na zelo vanilla način. 

Takšen uvod nas lahko ponese v bližino Jpegovega stanja duha na današnji plati. Peggy se zdi na njej skoraj resigniran v primerjavi s svojimi prejšnjimi glasbenimi podvigi. Vrhunski akter na ameriški podtalni sceni zadnjih nekaj let se je s svojim ekscentričnim repanjem in inovativno hiphop produkcijo prebil v sam vrh podtalja, kjer ga je težko spregledati. Dobro je poznan tudi v našem etru, tako da se ne bomo preveč ustavljali pri še vedno močni jezni prezenci in večni antagonistični kontroverznosti – rečemo lahko, da je ti dve lastnosti svoje glasbe na tej izdaji le omejil in omilil. Rečemo lahko, da je JPEGMAFIA z današnjo obravnavanko, LP!, na višku svoje prepoznavnosti. Plata je nadaljevanje serije izdaj dveh EP-jev, EP! in EP2!, ki se je razvila iz serije izdaj singlov, začenši februarja 2020. Izdaja plate LP! predstavlja nekakšen zaključek tega ustvarjalnega zanosa zadnjih dveh let.  Dve verziji albuma sta priči bitke, ki jo JPEGMAFIA z glasbeno industrijo bije praktično od začetka svojega ustvarjanja. Na eni strani je verzija ONLINE, ki je dostopna na vseh pretočnih platformah in je izšla pri korporativnih založbah, na drugi pa verzija OFFLINE, ki jo boste poslušali v nadaljevanju in v tem primeru služi kot nek director’s cut – režiserjeva verzija, saj Peggyju ni uspelo odobriti vseh semplov, uporabljenih v polni verziji, in jih je zato naredil dostopne na svojem Bandcamp profilu in YouTubu. Na omrežni plati so tako tri komade, ki so izpadli, zamenjali trije komadi z EP!. 

JPEGMAFIA se na LP! odmika od prej zastavljenih smernic. V primerjavi s prejšnjima platama, Veteran in All my Heroes are Cornballs, nedvomnima klasikama sodobnega repa in trepa, se zdi Peggy na sveži plošči veliko bolj melanholičen ter osredotočen in naslonjen na zapuščino oldschoola. Nasprotno se je na prejšnji plati potopil v trep estetiko in eksperimentiral znotraj nje, sploh z uporabo autotuna, ki ga na plati LP! slišimo le v enem komadu. Obrat se zgodi tudi v izrazu. Medtem ko smo Peggyja prej razumeli kot kričečega reperja, ki s svojo produkcijo in podajanjem besedil izraža predvsem jezo, tokrat preseneti z relativno umirjenostjo. Zdi se, da sta mu prejšnji vznesenost in ekscentričnost rahlo pošli in se je tako ustalil nekje na sredini med agresijo in gomazečo depresijo, kar je opazno zlasti pri produkciji plošče, s katero se zvočno oddaljuje od industrialnih razbitin albuma Veteran. Toda njegova glasba s tem ne izgubi prav nič moči, temveč se zdi celo bolj odrasla, usmerjena in premišljena.

Očitno je tudi njegovo navdušenje nad pop glasbo, ki jo je vpeljal v produkcijo, in v enem izmed vzorcev na plati lahko slišimo tudi megahit Hit Me Baby One More Time. Pop in tovrstna produkcija ga zanimata zaradi mračnih podtonov pop besedil z začetka tisočletja. Produkcijsko iz tega zavije v vode pop repa, a z dobrodošlim dodatkom melanholije in uporabe zamorjenih vzorcev, ki prevevajo album. Tudi plunderfonični sesekljani zmazki vokalov in še marsičesa, ki smo jih pri Peggyju vajeni, se zlivajo z distorziranimi melodijami sintov in zvočno vrhunsko oblikovano perkusijo. Ta v komadih izstopa kot edina zvočna oporna točka in sladko odzvanja v ušesu. Produkcija ter Jpegov značilen miks in master komadov so zopet vrhunski, kar poveličuje tudi Peggy sam v komadih, v katerih smeši standardizirane produkcijske tehnike trepa, denimo uporabo sidechain kicka na bas linijo.  

Tovrsten premik v smer popa je v recenzentu prebudil drobec strahu, saj se je pred izidom albuma zdelo, da bo JPEGMAFIA postal totalno standardiziran treper. Album je seveda popolno nasprotje, kajti tudi takrat, ko črpa navdih pri pop glasbi, se ta v produkciji dodobra izmaliči, vokalno pa se na plati ohranjata neposrednost in surovost. Peggy tudi prvič opusti svojo tendenco po solo izvajanju in med goste povabi reperja DATPIFFMAFIO ter pevko in reperko Tkay Maidzo. Nobenemu od njiju sicer ne uspe narediti večjega vtisa – prvi še izreče par dobrih verzov, druga pa se predstavi s svojim momljajočim vokalom. Gostujoča tako nimata večjega vpliva na potek plate, niti zvočno niti vsebinsko. 
Namesto norega Jpega slišimo na plati LP! glasbenika v najbolj resni luči do sedaj. Tudi svojo glasbo jemlje bolj resno, ne razčlenja je v neskončnost, marveč jo precizno sestavlja, kar je samo po sebi bolj podobno sodobnemu mainstreamovskemu pristopu. Album bo sicer težko dosegel raven prejšnjih dveh, ki sta imela po zaslugi kontroverznosti in interesnih mehurčkov več internetne podpore oboževalcev. Pri plati LP! JPEGMAFIA ne ohranja toliko surovosti in pljuvaškega junačenja, kot bi si morda želeli njegovi najbolj srčni pripadniki, a se prav s to miselnostjo usmeri v rahlo drugačne vode, iz katerih potegne nek svoj umerjeni slog. Naj pojasnimo: sprememba smeri oziroma pristopa razočara morda le njegove fene – premik je seveda dobrodošel tako zaradi ustvarjalčevega razvoja kot zaradi nenehnega iskanja novih pogledov, ki jih lahko uteleša projekt. Ne izgublja svoje kontroverznosti, obrobnosti in globokega rezanja v družbeno stanje. Album bo v diskografiji JPEGMAFIE ostal kot izdelek mojstrskega kalibra in popis trenutnega vanilla časa.