Iron Works, 2022

Na abrahamske raperje povečini gledamo kot na nostalgične akte, ki so svoje najplodovitejše stvaritve ponudili pred enim, dvema ali tremi desetletji. Ena redkih izjem je vsekakor brooklynski gasilec in prostočasni ljubiteljski raper Ka. Njegova solistična kariera je presenetljivo kratka, čeravno prvi raperski koraki segajo v konec prejšnjega stoletja, pa smo nanj postali bolj pozorni ob izidu njegovega prvenca Iron Works leta 2008. Čisto zares pa nas je sezul pred desetimi leti, ko je pri štiridesetih ustvaril svoj drugi album Grief Pedigree, od takrat pa niti enkrat ni razočaral.

Kajeva specifična pot je tlakovana na estetiki lo-fi hiphopa, ki je svoja jadra napel na začetku prvega desetletja tega stoletja in katerega sopionir je bil ravno Ka. Skupaj z Rocom Marcianom sta praktično ustvarila lastni žanr verbalnega lo-fija, ki mu danes sledijo raperji po praktično celotni zemeljski obli in je postal sinonim za podtalni rap ter močna protiutež generičnim trendovskim tokovom. Zanimivo je, da lo-fi dojemamo kot raperski podžanr, ki mu sledijo bolj pedantne, piflarske in poznavalske rapersko poslušalske strukture in kritiki, medtem ko tako imenovani raperski liricisti delujejo dolgočasno klubski raperski publiki, ki jih navkljub briljantnosti močno prezira oziroma jih sploh ne pozna.

Ka in Roc Marciano sta estetsko resda podobna raperja, a Marciano svoja besedila gradi na veliko bolj bahaški, humorni, mafijski in luksuriozni bazi kot Ka, ki je kronist newyorških ulic z najbolj mračne strani. Ob dejstvu, da se sicer napajata iz istega kotla, pa je Ka veliko bolj zaveden, celo načitan raper, ki svojo vrhunsko naracijo bazira na izpiljeni izmenjavi lastnih videnj in doživetij ter neverjetno precizne in lucidne observacije okolja. Dokaz tega sta tudi njegov deveti in deseti album, ki sta na isti dan, povsem brez napovedi in nepričakovano, izšla sprva zgolj na njegovi spletni strani, kasneje pa še na ostalih streaming servisih in v fizični obliki. Njegov deveti album Languish Arts in deseti Woeful Studies sta le nov dokazni material, da Ka nadaljuje svoj izjemno dolgi in konsistentni diskografski sveženj, ki nima še niti enega samega madeža, kar je skoraj neverjetno. Morda gre celo za diskografsko najdaljši niz na tako visokem nivoju katerega koli raperskega izvajalca.

Že uvod v album Woeful Studies nakaže smernice tokratnega Kajevega vokaliziranja. Boj temnopoltih za pravice, suženjstvo, kolonizacija, zatiranje in črnska zgodovina ter vprašanja temnopoltih, opazovana s časovne distance, zrcalijo središče Kajevega razmišljanja, ki se ob povsem nečustvenem raperskem podajanju besedil bohoti v možganih poslušalca. Druga pomembna tematika pa je njegov domači predel Brooklyna, Brownsville, ki je z njegove perspektive okno v svet, saj je tam odraščal, tam živi, tam pa so tudi tako ali drugače omagali njegovi prijatelji. Seveda imajo svojo vlogo tudi pokvarjeni policisti, represija, droge in prigode naseljaškega uličnega vsakdana. Kajeva naracija je briljantna in poteka na presečišču spoken worda in estetike hiphopa, ki niti za trenutek ne da misliti, da bi lahko bil inštrumentalni del pomembnejši od verbalnega. V tej maniri se skozi sicer zelo artikulirano rapanje, ki pa je hkrati najbolj enigmatično in večdimenzionalno v njegovi karieri, svetijo detajli njegovega pisanja in rimanja. Še vedno blesti v vrhunskih internih rimah in kompleksnih metaforah, ki jih podaja na povsem hladen, brezsrčen in skorajda motoričen način in pri katerih ni prostora za čustva, temveč le za končno sodbo.

Ka v raperskem svetu nedvomno spominja na košarkarskega zvezdnika Kawhija Leonarda. Oba namreč ves čas delujeta smrtno resno, smejita se le redko in sta hkrati zelo podcenjena pri delu, ki ga opravljata. Če je Kawhi vsaj dvakrat merljivo dokazal, kakšen kaliber igralca je, potem Ka svojo vrhunskost dokazuje že desetletje, a žal malce manj merljivo. Jasno je, da je Kaja definiralo domače okolje, da se je veliko naučil iz lekcij življenja, da je v njegovem življenju veliko neprijetnih razkritij in da bo zanj kvart vedno nekaj svetega – v dobrem in slabem. Njegova refleksija in življenjske lekcije delujejo povsem na mestu, zgodbe so polne melanholije, prekletstva in travmatičnosti, skoznje pa podaja globoke getovske misli. Fascinantno je predvsem to, kako nečustveno, odtujeno in praktično kot osebek, ki se ga to ne dotika, vse skupaj odrapa, kot da tega ne bi doživljal in videl, čeravno so zgodbe zelo osebne, največja moč pa se skriva ravno v izražanju – kako indiferentno rapa, a je po drugi strani povsem vpet v pisanje.

Tako Woeful Studies kot Languish Arts sta kompozicijsko izjemno osmišljena, vseeno pa gre za najmanj temačna Kajeva projekta doslej. Še posebej Woeful Studies se ponaša z nekaj prav lepimi, elegantnimi, miroljubnimi in svetlimi trenutki tako pri izbiri vzorcev kot pri siceršnjem vzdušju podlag, ki so seveda povečini grozeče, temačne in srhljive, njihov namen pa je to, da dosledno sledijo pripovedi in te zmrazijo. Estetsko se v Kajev atmosferski minimalizem, v katerem znova skorajda ne najdemo bobnov, marveč so podlage grajene na golih loopih z le malo aranžmajskimi dodatki, zelo cinematično izlivajo tegobe zgodb. Nekaj menjav flowov glasbo sicer rahlo popestri, a se zdi, da je glavno vodilo govorca še vedno poslušanje njegovih zgodb, brez kakršnih koli pretiranih flowovskih ali tehničnih bravur. Vrhunsko vzorčenje, skrito v mistični zvočni krajini, ne skali osrednje zvočne podobe, ki jo vodi in kreira Kajev vokal. Pri podlagah sta mu tokrat na vsaki od plošč pri dveh kompozicijah pomagala še stara produkcijska kolega Animoss in Preservation, s katerima je Ka v preteklosti že večkrat sodeloval. Za razliko od predhodnikov je Ka tokrat malce razširil nabor zank, ki jih sicer pretežno še vedno sestavljajo otožni in nostalgični klavirski vzorci, a jim zelo zlovešče in cinematično dodaja veliko raznoraznih govorov pa tudi vzorce kitare, teremina, triangla, flavte, orkestralnih godal, celo električno kitaro, rog in seveda zvoke policije.

Rap za raperske piflarje in pravoverce in besedilni perfekcionizem, skrit za gostobesedno naracijo, ne prinaša nobenih mašil in praznih besed. Celo preklinjanja je izjemno malo. Zapomnljive enovrstičnice si sledijo ena za drugo, reference niso privlečene za lase, besedne igre pa zgolj dodatno izkazujejo, da ima Ka trenutno najlepše in najboljše pisalo med vsemi raperji. Analiza intimnega okolja, ki ga do potankosti pozna z vsemi internimi konflikti in ironijo, ki ji dodaja ogromno mero človeške ponižnosti, česar pri raperjih povečini nismo vajeni, je brezhibna. Močne zgodbe z lastne perspektive nas opominjajo tako na zgodovino rasizma, borbe temnopoltih ljudi kot na vsakdan in prihodnost, ob tem pa Ka nekajkrat, predvsem na plošči Woeful Studies, nastopi presenetljivo agresivno.

Eden najboljših raperskih piscev zadnjega desetletja še naprej neguje formo minimalizma in lo-fija tako pri podlagah kot pri podajanju besedil. Kljub temu da je na svetu že pol stoletja, ostaja ambiciozen pri svojih refleksijah, ki jih gostobesedno postavlja v os(p)redje zvočne podobe. Z mračno, hipnotično in stilistično povsem izpiljeno podobo ostaja mojster shematskih rim in povezovanja proze in globoke ulične poezije, pri čemer bolečina, nemoč in ranljivost tvorijo pretežni del dveh konsistentno ustvarjenih in hkrati izdanih albumov v skupni dolžini, krajši od ene ure. Svoja besedila glasbenik vedno kontekstualizira in jih picajzlasto postavlja scenaristično prefinjeno in filmsko natančno, temu pa sledi ravno tako vzorčenje, ki albumoma dodaja hipnotično komponento, a pušča besedo kot poglavitno izrazno sredstvo. Kljub temu da je Ka neverjetno izmojstril svoj stil, pa ga bi bilo verjetno zanimivo slišati tudi na kak bolj poln, hitrejši beat, saj surov tok že obvlada do popolnosti.

Največja krivica se Kaju godi, ker s počasnim tempom rapanja in atmosferskimi podlagami ne prebije dokaj ozkega poslušalskega kroga, saj predvsem zaradi slabega razpoloženja ne zaobjame velikega števila ljudi, ki se jih njegove zgodbe še kako dotikajo. To, da širša družba ne ve, da v Brownsvillu tako in drugače požare gasi Ka, je ena največjih kraj glasbenega sveta zadnjega desetletja. Zlahka bi deloval na polju proze, poezije, spoken worda ali celo kot izvajalec bluesa, saj z neverjetnim občutkom poslušalca privleče v svoj svet, četudi ta okolja sploh ne pozna. Z leti izkušenj in neverjetno vztrajnostjo se je Ka namreč prelevil v nekakšnega učitelja, ki ne pridiga, temveč kontekstualizira zgodovinsko in sedanjo problematiko temnopoltih življenj skozi svoj nadzorovani govorni ton, ki nikoli ne usahne ali se okrepi. Ka je Tom Waits, Frank Zappa, Miles Davis in David Bowie hiphopa v enem, njegovo podajanje tragičnih in strašljivih zgodb brez olepšav pa je pravzaprav nekakšno katarzično očiščenje.