Iron Works, 2024

Razpredati o Kaju, nepoklicnemu raperju in poklicnemu gasilcu, ki v svoji karieri niti z eno izdajo ni razočaral in je najkonsistentnejši emsi zadnjih petnajstih let, je na nek način nesmiselno. Brownsvillški junak namreč z vsako novo izdajo dokazuje, zakaj sta artizem in lastni izraz pomembnejša od sledenja aktualnim glasbenim in raperskim trendom in zakaj je koherentno podajanje besedil skoraj izumrla raperska veščina. Precizni mojster peresa ni zgolj v španoviji z Rocom Marcianom ustvaril podžanra minimalističnega hiphopa, temveč ga je izmojstril in izklesal do potankosti.

Kaju se ne mudi z izdajanjem albumov, nima niti svojega piarja, nad njim ne stoji armada poslušalcev, ki nanj pritiska, kdaj bo čas za nov izid, temveč v lastnem tempu na svojemu domu ustvarja raperske presežke za gurmane. Ne gre zgolj za raperja in najžlahtnejšega pisca raperskih besedil. Ka je namreč tudi producent, režira lastne videospote, večinoma skrbi tudi za lastne dizajne in lastno podobo. Fene obvešča, da ne stoji vsak dan na pošti, da bi pošiljal svoje izdelke naokrog, da je pač v službi, a da bodo vsi prejeli vse. Z zadnjimi izdelki je zajahal podtalni raperski trend, ko izidi albumov pravzaprav niso napovedani in so vsaj nekaj tednov ekskluzivni na spletnem mestu ustvarjalcev, in tako je tudi tokrat. Ka za album nima piarovca, komunikacija poteka zgolj prek njegovih socialnih omrežij in spletnega mesta – in to je to.

Razumljivo je, da Ka ni raper za množice, bežne poslušalce in iskalce hitov. Ni niti povprečen raper brez strukture in stila. Njegove albume moramo slišati in ne zgolj poslušati, zato zgolj ob hitrem ošvrku od njega ne dobimo ničesar. Zanj si je treba vzeti čas, projekte večkrat preposlušati in se potopiti v svet njegovih lucidnih misli. Za večino raperskih poslušalcev je prekompleksen, pri tem pa je zanimivo, da je podana vsebina pravzaprav zelo vsakdanja. Govori o problemih sodobnega sveta skozi različne koncepte in kontekste. Stilsko se je znašel v vlogi nekakšnega na pol govorečega, na pol rimajočega raperja, ko glasba zgolj sledi njegovi naraciji, in iz tovrstnega podajanja je »diplomiral«. No, seveda mu lahko očitamo pomanjkanje hitrejšega rapanja ali monotonost pri podajanju besedil, toda prav to ostaja smisel njegove glasbe. Bolj kot izkazovanju raperskih veščin in flowalnih bravur, je osredotočen na podajanje misli, ki v ušesa planejo nemudoma in iz prve linije.

Po petnajstem poslušanju njegovega novega albuma The Thief Next to Jesus in odstiranju fraz, enovrstičnic, dvopomenk, večpomenk in vsega preostalega, kar ta večplastni raper skriva za izjemno zgoščenim podajanjem besedil, je jasno, da Ka pri svojih več kot petdesetih letih še vedno ostaja na kreativnem vrhuncu. Njegov deveti povsem solistični oziroma enajsti album, če v njegovo diskografijo vključimo še oba albuma, ustvarjena z drugimi producenti, za aluzijami in metaforami znova vstopa v svet mitološkega misticizma. Po soočenju z grško mitologijo, biblijskimi zgodbami Kajna in Abela, japonsko samurajsko estetiko in preostalimi vpogledi v različne religije, se tokrat prek stanja, v katerem je hiphop, spusti v relacijo temnopoltega, v njegovem primeru afroameriškega posameznika s katoliško vero.

Ka ostaja filozofski, od poslušalca zahteva popolno predanost, nato pa surovo s svojo izmojstreno naracijo v stilu slamovskega poeta, kantavtorja in raperja hkrati predaja jasne poglede na opisane situacije oziroma zgodbe. Kot lahko sklepamo iz naslova albuma, se tokrat ozira h križanju Jezusa Kristusa in še bolj k razbojniku, ki je bil križan ob njem. V samem uvodu svari pred samouničenjem in kritizira stanje mainstream hiphopa, glorifikacijo orožja, drog, materializma, objektivizacijo žensk, seksualizacijo žanra in se hkrati zateka k želji po miru. Sledijo prevpraševanje opolnomočenja, ulično odraščanje ob drogah in surovost getovskega vsakdana. Nato se spopade s katoliško vero, ki je spodbujala tako suženjstvo in kup nemoralnih stvari in je svoje bogastvo kovala na žalosti temnopoltih, na koncu pa kliče Afroameričane k rešitvam in k prevpraševanju katoliških oziroma božjih praks. Raziskuje preživetje in spodbuja k osvoboditvi od podrejanja, razgali hipokrizijo vere in poskuša opredeliti odnos temnopoltega Američana in krščanstva. S spodbujanjem premisleka o nastalih situacijah poskuša poiskati realističen in kar se da moralen vpogled v vse nianse katoliške vere, ki pa jo vleče iz zelo avtobiografsko-introspektivne note. Na nek način nas vabi k sebi domov na kavo in razmišljujoče predava o katoliški veri, ulici in hiphopu.

Podajanje besedil sledi minimalističnim podlagam, večinoma ustvarjenim brez bobnov, s čimer poudarja svojo rapersko poezijo, iz katere buhtijo pametne in premišljene rime. Z mračnimi, otožnimi blues in gospel vzorci, s katerimi namiguje na katolicizem, gradi svojstveno ozadje lastnim besedam. Glasba je tako ves čas zgolj atmosferska kulisa in ozadje, ki ustvarja izhodiščni poligon bogatemu besedišču glasbenika. Ponuja napeto, strašljivo filmsko vzdušje, prežeto s pretežno klavirskimi in vokalnimi zankami. Velemojster minimalizma ostre besede dejansko predaja melanholični atmosferi, preko katere v prvi vrsti z izrazito natančno odmerjenim tonom glasu vstopa v prostor poslušalca – in kar je najpomembnejše – podlage povsem sovpadajo z govorjeno besedo in vodijo tok albuma. Produkcijsko gre vsekakor za njegov najbolj dovršen album doslej.

Po vseh prebitih preživetvenih bitkah, neizmerni travmatični bolečini, življenju v težkih okoliščinah, kompleksno, analitično in razmišljujoče vrednoti relacijo med črno Ameriko in katoliško vero na deloma filozofski način. Poslušalca sili k pozornosti, odstira besedo za besedo in ga skuša ujeti v svoj konceptualističen duh, v katerega občasno izza temačnosti posveti kanček upanja ali kak duhovit preblisk. Zahtevno soočenje ulične modrosti, predane z bremeni življenja, vseskozi plemeniti z refleksijo stanja hiphopa kot glavnega mnenjskega voditelja in sogovornika temnopolte skupnosti.

The Thief Next To Jesus je nov zunajserijski izdelek Kaja, oplemeniten s strumnimi in ostrimi besedami, jasno moralno noto in učinkovito uporabo metafor ter fraz. Soočen z bremeni sodobne družbe Ka ponuja tehtne in kohezivne refleksije o religiji in za potencialno širše občinstvo, v primerjavi z mnogimi raperskimi kolegi, ne popušča pri zahtevnosti besedil. Ohranjanje artistične integritete s popolnoma nekomercialno, težko in zahtevno vsebino, ki pa bi besedilno, a ne tudi slogovno in strukturno, morala rezonirati z veliko širšo množico, je Kajev ključ do uspeha, kjer mu je v prvi vrsti najbolj važno, da nadgrajuje lastno delo. Še en neverjeten album v diskografiji brownsvillškega gasilca, ki za razliko od mnogih raperjev, željnih uspeha, v svojih obrobnih tokovih ostaja zastavonoša neklišejskega, lo-fi, minimalističnega hiphopa, ki je medtem postal že poglavitni podtalni raperski podžanr.

Že sedaj trdim, da gre za najboljši album, ki ga bo naplavilo leto 2024.