Spiritmuse Records, 2020

Začetke spiritualnega jazza kot samosvoje veje avantgardizmov iz 60.h let prejšnjega stoletja gre najprej iskati v diskografiji Johna Coltrana, natančneje po letu 1965 in slovitemu albumu A Love Supreme. Približno v istem času je s samostojnimi izdajami začel še en izjemen tenor-saksofonist Pharoah Sanders, njegov opus in sama persona pa sta ga povzdignila v ikono gibanja. Kot je nekoč rekel tretji veliki tenorist burnih 60., Albert Ayler: »Coltrane je oče, Pharoah je sin, jaz pa sem sveti duh.«, kar je glede na stil igranja in sodeč po medsebojnih odnosih treh velikih saksofonistov kar primerna izjava. Da sta glasba in sporočilnost gibanja izredno močni, dokazujejo generacije apostolov, od Alice Coltrane in Sonnyja Sharrocka, vse do današnjih dni in odmevnih izdaj Kamasija Washingtona.

Multiinstrumentalist, predvsem tolkalec, in tudi vokalist Kahil El’Zabar je eden od prerokov spiritualne glasbe z najdaljšim stažem. Sin bobnarja, rojen v Čikagu leta 1953, je že zelo mlad začel z glasbeno kariero in že kot najstnik igral s člani legendarnih Art Ensemble of Chicago. Pri osemnajstih se je pridružil združenju AACM oziroma Association for the Advancement of Creative Musicians in leta 1975, pri dvaindvajsetih letih, začel predsedovati organizaciji. Vmes se je kalil v zasedbah jazz velikanov, na primer trobentača Dizzyja Gillespija in saksofonista Cannonballa Adderleyja, sodeloval je s Steviejem Wonderjem, Paulom Simonom ter Nino Simone, za katero je tudi dizajniral oblačila, vmes pa se še glasbeno izobraževal v Gani. Prav slednje je v njegovem glasbenem izrazu pustilo neizbrisen pečat. Kmalu po vrnitvi v Združene države in predsedovanju AACM, je ustanovil zasedbi Ethnic Heritage Ensemble in Ritual Trio, ki delujeta še danes, seveda s spremenjenim naborom sodelujočih. Kahil v obeh igra na vrsto etničnih tolkal in piščali, đembe, kahon, kalimbe, set bobnov, you name it, s tem pa že desetletja razvija enkraten glasbeni jezik, ki lahko seže od abstraktnih kakofonij pa vse do R’n’B-ja s primesmi tradicionalne afriške glasbe.

Spirit Groove ni le naslov albuma, temveč tudi ime skupine, prvič sestavljene prav za živo - in nato še studijsko - snemanje albuma. Poleg dveh glasbenikov mlajše generacije, basistke Emme Dayhuff in klaviaturista Justina Dillarda, ki je tako kot El’Zabar otrok gibanja AACM, je v zasedbi še večkrat nagrajeni saksofonist David Murray, sicer El’Zabarjev mnogokratni sošpilavec zadnjih skorajda štirih desetletij in med drugim soustanovitelj World Saxophone Quarteta. Spirit Groove je drugo sodelovanje čikaškega tolkalca z londonsko založbo Spiritmuse po lanski izdaji Ethnic Heritage Ensembla, naslovljeni Be Known Ancient/Future/Music. El’Zabarja je lani ustanovljena založba, ki po lastnem promo tekstu izdaja glasbo za um in duha ter spodbuja poglobljeno poslušanje, velikopotezno izbrala za svojega flagship artista oziroma zastavonošo založbe, tako da lahko v prihodnosti pričakujemo še nekaj izdaj njegovih projektov na Otoku in morda tudi kakšno turnejo v bližini.

Album Spirit Groove nikakor ni poln presenečenj in tudi naslov niti malo ne zavaja, temveč ponudi točno to, kar obljublja. Izjemno precizne gruve, ki temeljijo na ritualistični, neskončni repeticiji, osvobojeni harmonskih progresij, kar solistoma na klaviaturah in saksofonu omogoča skoraj popolno svobodo. Rezultat so dolge, lepo razvijajoče se solaže, ki lahko poslušalca odpeljejo kamorkoli, a se na koncu brez večjih zarezov in presenečenj ponovno zlijejo z neumornimi riffi Dayhuffove in El’Zabarjevimi raznobarvnimi gruvi. Pridevnik raznobarvni smo na tem mestu izbrali z razlogom, saj zavoljo širokega, multiperkusivnega instrumentarija vsaka skladba zazveni v čisto svojem odtenku. Včasih je to melodija na kalimbi, podkrepljena z udarjanjem noge, na katero so privezani kraguljčki, drugič zadoni skoraj darkerski funky beat na bobnih, tretjič kahon in tako dalje.

Na albumu je zbranih sedem skladb, v digitalni obliki na Bandcamp strani založbe Spiritmuse pa je dodan še radio edit sicer najdaljše, otvoritvene, dvajsetminutne In My House. Stilsko najbolj izstopa Trane in Mind, naswingan poklon Johnu Coltranuu, katerega melodija tudi takoj spomni na Cousin Mary, enega bolj znanih komadov očeta modernega jazza. Recept pri ostalih kosih pa je kljub že omenjenim različnim karakterjem precej podoben. Plemenski trans, ki odločno stoji, vijuga, predvsem pa traja. Z izjemo dveh petminutnih komadov se dolžina skladb giblje okrog desetih minut ali več, tako da je skupna dolžina albuma okrog poldruge ure in ga bomo morali za potrebe današnje Tolpe Bumov porezati na obeh koncih. Poslušalci boste danes torej prikrajšani za dva najdaljša ‘cukrčka’, otvoritveno skladbo In My House, ki jo sicer lahko slišite v podlagi, in sklepno, petnajstminutno One World Family, katere avtorstvo si delita El’Zabar in David Murray, izvajala pa sta jo že leta 2000 v duetu na istoimenskem albumu. Odtegnitev dveh najdaljših meditacij z največ vokalnimi vložki naj bo vabilo, da si album Spirit Groove šamana, motivacijskega govorca, predvsem pa izvrstnega in samosvojega glasbenika Kahila El’Zabarja, o katerem je pred tremi leti izšel dokumentarec, še enega pa naj bi pripravljal nihče drug kot George Lucas, ponovno zavrtite. Prijeten posluh.