Zlatne žbice / Dostava zvuka, 2018

Rimokatolik, Hamdija, Osjekanović - zgolj nekaj nazivov, ki si jih je v desetletju utiranja kariere nadel Kandžija, pojava iz Osijeka, pripadnik srednje šole hrvaškega hip hopa, eden tistih, ki so polnili vakuum, ki je na hrvaški sceni nastal po razvodenjenju junakov starega hip hopa. Ne bomo zgrešili, če rečemo, da so nekateri pripadniki stare šole v Kandžijo položili številne upe, mu zaupali in mu tudi pomagali doseči lokalno prepoznavnost. Nadalje je stvari prevzel v svoje roke in zgradil persono, ki danes, ob izidu tokrat v Tolpi bumov obravnavane plošče Beton, skoraj 10 let po izidu njegovega prvenca Narodnjaci ponuja asociacije na dualnost pomenljive kritike na eni in dobre zajebancije na drugi strani, hkrati pa to dualnost in omenjeno motiviko servira na resnično edinstven, izviren način.

Kandžija je namreč izšel iz freestylerske scene, tam je vzklil, bil deležen že omenjene afirmacije hip hop skupnosti, in obveljal za enega najbolj veščih emsijev-improvizatorjev v regiji. Če ste zamudili njegova tekmovalna leta, ste te njegove spretnosti še vedno lahko deležni na njegovih koncertih, ki jih ima Stjepko navado začiniti z nekaj minutami svojega comedy freestyle showa. In (tragi-)komedija, zajebancija, podjebavanje stanovskih kolegov, kritika družbe in konkretnih posameznikov ter direktnost v tekstih so glavna orožja, ki jih uporablja za mikrofonom. Skozi kariero se je v svojih kritikah dotaknil vsega živega – desnjakov, hrvaških železnic, vaških hipsterjev, trenirkarjev v ledru, kmetavzarjev, tistih, ki rušijo dvojezične plošče in še bi lahko naštevali. Kandžija ne mara primitivizma, fakenessa, pozerjev, rad ima pristnost, sproščenost in pozitivo. In podobno je tudi na novi plati, Hamdija si tokrat na krožnik naloži pojave tipa MC Ništa – poosebljenje brezsubstančnega modernega diler-raperja, kriznih duhov časa, kot so razvrednotenje znanja, trženje glasbe, kapital, liberalna Evropa, provincialna Hrvaška, ter na drugi strani dualnostne zavese - trava, sanjarjenje, komad o kuhanju fižola, socialna omrežja, trenirke in basket ... Torej, Kandžije še vedno ni sram priznati, kaj ga moti, kaj ga zabava in kaj se mu zdi prav. Je pa v primerjavi s predhodnimi izdajami spet precej spremenil zvočno podobo.

Kandžija pluje po sceni sem in tja že celotno kariero, po omenjenem prvencu iz leta 2009 je deloval kot eden najbolj povezovalnih osebkov hrvaškega raperskega obličja, morda zaradi tega, ker prihaja iz precej odročnega Osijeka, živi pa v Zagrebu. Skozi leta je prijatelje našel po celotni Hrvaški in širše – od Emkeja, Bvane, Eda Maajke in Generala Wooja do dua Krankšvester, pa Toxare in drugih pomembnih akterjev vzhodnohrvaške hip hop scene, kot sta producent Toza in seveda povsod nepogrešljivi Koolade. Posledično je vsaka od Kandžijevih izdaj, solo ali v sodelovanju, nosila nov, svež, drugačen zvok.

Po dveh albumih, na katerih mu je podlago nudil živ bend Gole žene, je za spremembo zvoka tokratne izdaje znova odgovorna produkcija beatov. Kandžija tudi ob vseh novih silah še vedno izbira beatmejkerske pajdaše, kot sta že omenjena Koolade in Sett, toda tokrat se je z izjemo treh bitov odločil za še en duh časa – za zvok 808-a in drugih ritem mašin. In mater, kakšne podlage! Sub-basi donijo, hi-hati poplesujejo, kicki groovajo, a produkcija nikakor ni izključno tiste preverjene, konvencionalne, trenutno popularne sorte, ki ji tako radi rečemo trap ... če povzamemo lajn v komadu Bazuka:

»Hip hop iz dead, ladno umro mi na rukama,


Al' otišli smo u pakao po njega, falilo nam je tih zvukova!«

Podlage na albumu Beton so lahkotne, ritmično zanimive, okusne in emsiju Kandžijevega kova ponujajo pravi peskovnik, v katerem lahko nadalje raziskuje svojo že preverjeno vrhunsko tehniko in delivery. Izjemno izkorišča beatswitche, vlaga kreativo v songwriting, ritmiko pa prilagaja svežini zvoka. Bolj kot se poglobimo v Stjepkovo tehniko, bolj je jasno, kako pozorno je mislil na preplet produkcije, tehnike in zanimivega rimanja. Rime so, tako kot beati, fluidne, skozi linije se pomikajo levo in desno, Kandžija pa jih s svojo freestylersko diverziteto dostavlja na sto in en način, a pozor - brez triol. Ravno v tem skritem, premišljenem naporu se skriva priložnost, da Kandžija po zaslugi zvočne podobe v trenutnem duhu scene najde nove privržence, in to je tudi največja kvaliteta nove plate. Spomnimo, Kandžija pomeni bič, in njegov bič na Betonu po barsih opleta sem in tja, skozi njegove udarce pa po večkratnem poslušanju ugotovimo, kako zelo kompletna je, kljub fragmentiranosti, Kandžijeva kritika žanra, industrije, družbe in širših kontekstov banalnosti vsakdana. Ne da bi pozabil, da se velja vsemu, tudi sebi, vedno dobro nasmejati in se ob vsem dreku vendarle tudi zabavati. Funky fresh, prava poletna plata.