Drink Sum Wtr, 2023

Glasba in osebnost Kari Faux sta v njenem življenju in karieri precej geografsko in kulturno zaznamovani. Odrasla je v Little Rocku, enem od epicentrov segregacije ameriškega juga, hodila pa na srednjo šolo Little Rock Central, ki je bila leta 1957 prizorišče znamenitega vstopa prvih temnopoltih otrok v rasno segregiran šolski sistem. Svoj glasbeni preboj je Faux začela že leta 2014 z mikstejpom Laugh Now, Die Later in kasneje z raznimi sodelovanji, med njimi s Childish Gambinom, Isaiaho Rashadom, Open Mike Eaglom in Pink Siifujem. Leta 2016 je živela v Los Angelesu in izdala svoj prvi album Lost En Los Angeles, leta 2021 pa svoj drugi album Lowkey Superstar.

Oblikovali so jo Little Rock, Atlanta, redni pobegi v Los Angeles in nenazadnje vrnitev nazaj domov, na jug. Tako je plošča Real B*tches Don't Die! hommage domu. Posledično se seveda zvočna estetika samega albuma močno naslanja na izročilo ameriškega hiphopovskega juga. Zanjo poskrbi Phoelix, ki je produciral tudi za Noname in Sabo, razteza pa se vse od basovsko močnó zaznamovane kompozicije, vredne glasnega razleganja iz avtomobilov in prtljažnikov s predimenzioniranimi subwooferji in trepovskega džuskanja, pa do počasnih produkcij, poškropljenih s psihedeličnimi kitarskimi licki, okusnimi odmevi in sintetizatorskimi, na soul in funk spominjajočimi plavanji. 

Raznovrsten je tudi njen vokalni stil, ki ga prav tako odlikuje zgledovanje po avtentičnem zvoku njenega lokalnega okolja. Faux tako v enem dostavlja trdi rap, mehke vokalne linije, prepeva in ima tudi momente spoken worda, njen zvok pa dopolnjujejo še skrbno izbrani gostujoči emsiji, kot so legendarni južnjaki Big K.R.I.T., Devin the Dude in v začetku letošnjega leta preminula Gangsta Boo ter kanadski emsi Jazz Cartier.

Njene reference so izredno široke, popkulturno in hiphopovsko razgledane, inovativne, feministične, mestoma izrazito seksualno nazorne. Faux se v tekstih naslanja na okolje, iz katerega izhaja, na svoje ljudi, idealizira življenjski slog v soseskah, v katerih je denar kralj, kjer je boljši jutri precej relativna stvar in kjer se živi danes. Trepovska brezizhodnost in eksistencializem prežemata tekste, ki pretežno opevajo njo samo, njene ljubezenske epizode, ženske, predvsem črnske ženske in afroameriško borbo, ki je najbolj izrazita prav v tem okolju in pravzaprav ustvarja večgeneracijsko travmo. A zdi se, da je Kari Faux nekako neodločna, raztresena. Potem ko v prvi polovici plošče pošteno reprezenta, pokaže moč, se v drugi polovici loti podobno močnih, a bolj sublimiranih sporočil. Ko se v komadu White Caprice odkrito dotakne relevantnih poant in jih konkretizira. Takšna poanta je denimo opolnomočenje afroameriških otrok, rojenih južno od segregacijske črte Mason-Dixon, se nekako umakne v precej manj očitne, simbolične, zakrite kritike in raje zaplava v introspektivne momente, ki pa – na srečo – njeni plošči dodajo novo, mehkejšo dimenzijo emocionalne ranljivosti. 

Kari Faux tako na plati Real B*tches Don't Die! uspešno zaobjame ameriški, afroameriški južnjaški etos, nas sonično praktično prežarči nekam v porečje reke Mississippi, kjer se popijejo reke piva in alea, v vroče ozračje, prepojeno z vonjavami po zelenem, in ozračje pregretega asfalta, po katerem postopajo gangsterke in gangsterji, in dostavi rahlo zmehčano kritiko. A to stori na brekompromisno emancipatoren način, tako s položaja ženske v večinoma moški industriji kot tudi z vidika večnega afroameriškega boja in še vedno segregiranega okolja, iz katerega izhajata tako avtorica kot njena glasba. Morda je prej omenjena kvaliteta – južnjaški feel s svojo neposrednostjo, bazičnostjo, reprezentanjem – predvsem v prvi polovici plošče hkrati tudi ena od hib, zaradi katere Kari Faux še naprej ne poseže po višinah muzik, ki jih idealizira – na prvem mestu glasbe velikanov, kot so Outkast in UGK. Zdi pa se, da Kari svoj pravi izraz najde s tem, ko v drugi polovici plošče spusti guard in svojo agresivno plat uspešno spoji z nekaj več senzibilnosti.