2MR, 2017

Skoraj vsaka stara pravljica nas pritegne s precej klišejskim uvodom ... recimo za devetimi gorami ali podobnimi forami nedoločenih krajev in mističnih lihih števil. Gre za občutek eksotike pravljičnega prostora in časa, morda nas pripovedovalec na tak način vodi v temačne nemške gozdove, v vroče puščave arabskih dežel ali nad mistične planjave Skandinavije. Vendar lahko danes sledimo tudi odmikom od takšnih klišejskih formatov ustvarjanja časa in prostora. Stare fiktivne, tudi razne mitološke svetove zamenjujejo edinstveni prepleti trganja starih elementov iz izvornih kontekstov in ustvarjanja novih svetov - naj bodo ti brutalno realistični, mistično pravljični ali največkrat kar zmes obojega.

Ena od krivih za takšne premestitve stare folklore je tudi ruska umetnica Kedr Livanskiy, ki nam svojo verzijo razlomljene pravljice poda v obliki albuma Ariadna. Naša nocojšnja pripovedovalka Yana Kedrina oziroma Kedr Livanskiy je svoj navdih, svoje pravljično zatočišče našla v različnih mitologijah, pa v tradicionalni ruski fantaziji in folklori, ki ju je kot otrok postsovjetske generacije spoznavala skozi odraščanje. Sama pravi, da je umik v domišljijski svet kot terapija za njeno doživljanje hladnih časov razdrobljene Rusije devetdesetih. Ob poslušanju njenega dolgometražca se kmalu razkrije, da se svetova hladne realnosti in toplega zavetišča precej križata. Prvenec Ariadna nas preseneti z razpokanim betonom urbanega razkroja, vile se tu zadržujejo ob obrežju umazane Volge, Baba Yaga pa ne živi v hišici s kurjimi nogami, njeni kriki namreč odmevajo iz stare zapuščene tovarne. In vendar mitologija tu ne piše zlovešče zgodbe.

Kedr Livanskiy ne ustvarja sveta, ki bi bil za obiskovalca neprijeten. Atmosfera hladnih sintetičnih zvočnosti in njen vokal delujeta prej pomirjujoče kot zastrašujoče. Zasanjani glas nas popelje v svet domišljije, v katerem pa očitni vplivi iz preteklosti niso namenjeni le ustvarjanju enkratnega sveta zgodbe. Fascinacija nad preteklostjo med mladimi posamezniki postsovjetske generacije ni pravzaprav nič novega. Po besedah avtorice naj bi to bila prva generacija, ki časov sovjetske Rusije niti ne hvali niti jih ne demonizira. Ti vplivi so zanje le izraz nekega preteklega časa, ki ga Kedr in ostali uporabljajo kot sredstvo za, vsaj v primeru naše današnje avtorice, zelo edinstveno izražanje. 

Klišejskih ruskih zborov ali inštrumentacije starih rock skupin na Ariadni ne boste našli. Takšne zvočne vplive Kedr nakaže le od daleč v ozadnji atmosferi. Kot že s prvim kratkometražcem January Sun nas Kedr Livanskiy razvaja predvsem z uporabo atmosferskih synth linij, nostalgičnih beatov in odmevajočih vokalov, vse lepo zapakirano v edinstven lo-fi zvok ruske rje. January Sun bi lahko razumeli skoraj kot študijsko delo mlade kantavtorice. Z naslednikom Ariadna pa je opaziti, da je avtorica poskušala ustvariti bolj koherenten izdelek in s tem potrditi, da njena pravljica lahko vzdrži tudi klasično strukturo uvoda, jedra in zaključka. Vendar struktura celote ni najmočnejši aspekt njenega dela. Na trenutke gre celo za šibkost, saj v poteku plošče pravzaprav ni začutiti kakšnega preobrata ali celo vrhunca. Skladbe so kot megla, ki se počasi premika skozi gozd nove urbane folklore, prikaže nam zanimivo okolico, a dogajanje ostaja precej statično.

Lahko bi torej dejali, da Kedr Livanskiy ni ravno najboljša pripovedovalka ali umetnica napetosti in suspenza. Je pa vrhunska v ustvarjanju atmosfere in prenovljenih pravljičnih okolij. Njena besedila temeljijo na opisovalnih tehnikah, ki v interpretaciji zasanjanih vokalov poslušalca potisnejo še močneje v zamegljeni svet nove ruske mistike. Vsak zvok starega Roland sintetizatorja tu zariše še en odtenek sive v že tako precej črno-belo okolico, ki pa ob primerjavi z Disneyjevo barvitostjo deluje nadvse osvežujoče.

Kedr Livanskiy tako potrjuje svojo veščost v ustvarjanju edinstvenih atmosferičnih pesemskih okolij. Dolgometražec Ariadna je soliden izdelek nove urbane folklore, ki bo avtorici lahko služil kot odskočna deska v zanimivo in močno kariero znotraj miljeja ruske alternativne kulture. Ob misli na pravljični konec pa ji vendarle želimo, da bi bil ta prav klišejsko srečen … seveda brez kičastih princev in belih konj ...