Top Dawg, Aftermath, Interscope, 2012

V današnji Tolpi bomo poslušali ploščo, ki ji je uspelo navidez nemogoče, saj je fragmentirano in izbirčno hiphopersko publiko združila v enoglasnem in entuziastičnem opevanju njenih kvalitet. Na svojo stran ji je uspelo pridobiti tako trmaste in godrnjave privržence oldskula kot tudi fene novejšega rapa, ki pogosto pozabljajo na korenine svoje omiljene muzike. Hkrati je širši publiki oziroma outsiderskim poslušalcem, ki so v zadnjih letih zopet pokazali precej navdušenja nad pljuvanjem rim, vnovič pokazala, da se v drugem desetletju tretjega tisočletja lahko ustvarja moderen rap, ki ni poneumljen do obisti, temveč svež in inteligenten, hkrati pa tudi tak, da se mu ni treba neposredno in nekritično sklicevati na artefakte iz preteklosti. Še bolj pomembno pa je, da je, tudi če jo vzamemo iz konteksta, Good Kid, M.A.A.D City preprosto odlična plošča.

Kendrick Lamar, petindvajsetletnik iz kalifornijskega Comptona, je namreč zakuhal konceptualno plato, ki ni pompozna, prenapihnjena, dolgovezna in sterilna, kot se to pri tem mediju glasbenega izraza rado dogaja, temveč zanimiva, napeta, poslušljiva in predvsem intimna. Že lansko leto, ko je Kendrick izdal svoj dolgometražni prvenec Section.80, smo lahko ugotovili, da gre za zrelega in drugačnega storytellerja s tekočim in sproščenim, a tudi neustavljivim in neutrudljivim flowom, ki s posebno karizmo pusti močan pečat na svojih komadih, tokrat pa je vse svoje talente na najboljši možen način kanaliziral v zaokroženo celoto.

Plošča Good Kid, M.A.A.D City se vrti okrog avtorjevih mladostniških dogodivščin, ki so seveda vse prej kot nedolžno najstniške, kot rečeno pa Kendrick peripetije obnavlja z izrazito osebnim tonom. Če se pomaknemo mimo dejstva, da je zaradi tega precej bogatejša in prepričljivejša sama narativna plat plošče, je pomembno predvsem dejstvo, da tako pripovedništvo nagovarja poslušalca k identificiranju in poistovetenju. Ko Lamar v komadu The Art Of Peer Pressure na primer opisuje bluzenje in brezciljno vozakanje po Los Angelesu ter eventualno ropanje in obračunavanje s strelnim orožjem, bi se povprečen poslušalec lahko kaj hitro distanciral od vsega skupaj in izdelek dojemal le kot nekakšno fantazijsko geto pravljico. Ampak ne, dejanski učinek je ravno nasproten. Kendrick preko konkretnega primera namreč nagovarja splošne strahove in fantazije celotne generacije, ki brezciljno tava po tem svetu, ki je nanjo pozabil.

The Art Of Peer Pressure, ki je nedvomno eden vrhuncev plošče, lepo ilustrira tudi njeno celostno instrumentalno podobo. Beati so namreč skozi celotno plato na zelo visokem nivoju. Občasno so udarni, občasno bolj ambientalni, večinoma pa se gibljejo v relativno minimalističnih in z basom bogatih vodah. Prispevali so jih producenti z vseh vetrov - Peer Pressure je tako produciral Danec Rune Rask, svoje talente sta na zahodno obalo prinesla tudi Pharell in Just Blaze, v štiklcu Money Trees pa je DJ Dahi posemplal Beach House in sčaral resnično hipnotičen in svež track. Na njem je zarepal tudi najboljši gost albuma, Kendrickov Black Hippy kolega Jay Rock, ki je s svojim prispevkom zasenčil sicer bolj odmevna gosta, Dr. Dreja in Drakea. Širši zvok plošče ključno oblikujejo še realistični, ravno prav dolgi in dobro umeščeni skiti, pa tudi nevsiljivi hooki in zapeti refreni, ki so prav osvežujoče prebavljivi in celo navdušujoče nalezljivi.

Še najbolj v uho padejo Swimming Pools (Drank), Kendrickov hit, ki je sedaj končno umeščen v širšo sliko, žurerski Bitch Don't Kill My Vibe in pa Good Kid, komad, v katerem Kendrick lepo ilustrira, da njegovo rapanje sicer bazira predvsem na sposobnosti kvalitetnega pripovedovanja, da pa ne zaostaja niti v kovanju kompleksnih verzov, večzložnem rimanju, kontroliranju svojega glasu in pisanju enovrstičnic, ki jih bomo tu in tam citirali še leta in leta.

Good Kid, M.A.A.D City je plošča, ki cel žanr po pravi poti pomika v prihodnost. Je tudi ena tistih plošč, na katerih glasbenika začutimo v celoti, z glavo, srcem in boki, torej na plesišču ali pa v varnem zavetju fotelja in slušalk.