Ninja Tune, 2015

V tokratni Tolpi bumov se pečamo s prvo v seriji štirih kolaboracijskih izdaj na naših radijskih valovih dobro znanega britanskega glasbenega projekta King Midas Sound, ki se je decembra leta 2013 z albumom Waiting For You… ─ ta je bil, mimogrede, uvrščen na lestvico desetih ereševih najboljših albumov leta 2009 ─ mudil po naših glasbenih logih in že takrat menda predstavil nekaj še neizdanega materiala. Dobri dve leti kasneje pred nami stoji nov dolgometražec, naslovljen Edition 1, prvi del tetralogije, s katero King Midas Sound nameravajo vsakič znova predstaviti žanrsko neobremenjene, konceptualno zasnovane zvočne entitete, ki bodo nastajale v sodelovanju z različnimi, za zdaj še neimenovanimi sodelavci. 

Toda napravimo najprej korak nazaj in si izvenserijski projekt oglejmo pobližje. Gre za zasedbo glasbenika in producenta, čarovnika hrupnih basov Kevina Martina, ki pod bero različnih projektov in psevdonimov, med njimi je zagotovo najodmevnejši The Bug, od poznih osemdesetih let dalje v svet pošilja žanrsko raznolike produkcije, ki v sebi nosijo zvočni preplet industriala, duba, dancehalla, grimea, dubstepa, noisea, hip hopa in še česa. Poleg njega katarzični zvočni pečat zasedbe King Midas Sound oblikujeta še vokalist ter poet karibskih korenin Roger Robinson in pa japonska vokalistka Kiki Hitomi. Uspeh prvenca Waiting For You… je trojka še podkrepila z izdajo svojega zadnjega, nekoliko bolj plesnega singla Aroo iz leta 2013, s katerim so si prislužili pogodbo pri založbi Ninja Tune, ter s pesmijo Funny Love, ki jo najdemo na strani B, že namignila na ambientalno prostrane, a vselej minimalistične kompozicijske smernice. Prav slednja naj bi s svojim dramatičnim razpoloženjskim preobratom delovala kot nekakšen katalizator za zagon nocoj obravnavanega kolaborativnega projekta, s katerim King Midas Sound presegajo označevalec klubskega projekta oziroma živega dubstep akta in deloma posegajo v polje sodobnih eksperimentalnih glasbenih praks.

Pri realizaciji aktualnega albuma so King Midas Sound za pomoč poprosili avstrijskega elektronskega eksperimentatorja, skladatelja in kitarskega maga Christiana Fennesza, ki se ga bo večina najverjetneje spomnila po njegovi ambientalni mojstrovini Endless Summer iz leta 2001, na kateri je z manipulacijo in prefinjenim izrabljanjem takrat razpoložljivih tehnologij, predvsem tehnike zankanja, s kitaro uspel ustvariti čustveno ter atmosfersko razgiban zvočni monolit. Želja po skupnem ustvarjanju po besedah Kevina Martina sega že v devetdeseta leta, ko je Fennesz na Dunaju obiskoval nastope njegovih takratnih projektov GOD in Techno Animal. Toda njuno sodelovanje so nazadnje omogočila šele sodobna komunikacijska sredstva. Skupni album Edition 1 je namreč v večini nastajal samostojno, izmenično v Martinovem in Fenneszovem studiu, od koder sta si nato pošiljala nastali material in o njem diskutirala. Pričujočih devet kompozicij temelji na Fenneszovih improviziranih kitarskih melodijah, številnih vzorcih iz pestre zvočne knjižnice in njegovemu neizdanemu materialu, ki ga je Martin kasneje skozi konsistenten kreativni dialog skušal apropriirati zvočni izkaznici King Midas Sound. Eksperimentalno zasnovan album Edition 1 se bohoti s prostorsko obsežnimi ambientalijami belih šumov, ornamentnih zank in klavirskih, sintovskih in basovskih valovanj, ki tvorijo temeljno zvočno paleto, tesnobno stkano sivo statiko oziroma melanholično avro, ki se vije skozi celoto albuma. 

Kompozicijsko se King Midas Sound in Fennesz držijo minimalističnih prijemov, seveda s poudarkom na manjših afinitetah. Skladbe, kot rečeno, vselej preveva neka vseprisotna avra vmesnih šumov, vmesnih občutkov, ki ti ne dopuščajo, da bi zapadel v brezup, niti ne, da bi se otresel vseh zemeljskih tegob. Razpoloženja nihajo med blaženostjo vnebovzetja oziroma dosega nirvane kot pri skladbah Mysteries, Waves in Lighthouse in ljubezenskim brezupom, denimo pri ritmično bolj zaznamovanih pesmih, kot sta On My Mind, Melt ter Loving or Living, tistih redkih, ki premorejo nekakšen klubski, trip hop oziroma dubstep podton. Sicer pa se pretežna večina zbranih kompozicij pretirano ne ozira po točno definiranih atmosferskih pejsažih, temveč zvoku Fenneszovih kitar in Martinovih elektronskih manipulacij pušča prostor za razraščanje, prepletanje in razpletanje, za raziskovanje najoddaljenejših čutnih nians človeškega podpodja, kar najbolje zaobjame osrednja kompozicija albuma, monumentalnih štirinajst minut razvijajoča se, toda nikdar dokončno razrešena Above Water. 

Albumu Edition 1 lahko tako prisluhnemo kot nekakšni meditativni seansi joge ali še raje zvočni kopeli, namenjeni glajenju čustvenih pretresov in zdravljenju tesnob ─ vredno je omeniti, da sta tako Martin kot Robinson v času nastajanja albuma skorajda izgubila svoja otroka. Čeprav se otožna bluzovska lirika, zdaj v realizaciji Robinsonovega empatičnega recitiranja, zdaj skozi rahločutno Hitomijino petje, pojavlja tekom celega dolgometražca, pa ta na poslušalca ne deluje demotivacijsko; ne sili k eskapizmu in vdaji, temveč nas nagovarja k introspekciji, k soočenju s svojo, od koderkoli pač že izvirajočo bolečino ... lepa zvočno-poetična študija o depresiji, izgubi in ljubezni, torej, ki na nas meče svoje dolge, skrivnostne sence.