Relapse Records, 2021

Zelo redko, preredko se ponudi priložnost, da lahko v Tolpi bumov gostimo dekleta, ki se drznejo zagrebsti za pretežno falusno obkoljeno zlitino težkometalne glasbe. Čeprav ameriške zasedbe King Woman ne bi zares opredelili kot povsem metalski bend in bi še manj tako opredelili njihovo zadnjo plato Celestial Blues, ki je konec julija letos izšla pri založbi Relapse Records, gre vendarle za zasedbo, ki za kreiranje glasbe zelo učinkovito izrablja prvine doom metala in nedvomno tvori pomemben del sodobne senčne strani trše kitarske muzike.

Sprva solo projekt osrednje članice benda, vokalistke in tekstopiske Kris Esfandiari je v bendovsko postavo preklopil okoli leta 2014, ko je takrat kot peterica pri Flenserju izdal prvi prelomen izdelek, EP Doubt. Od glasbeničinih začetnih, najprej neizdanih poskusov je tistega leta minilo dobrih pet let, v katerih je pripravila in nato pri majhnih založbah tudi uradno ponudila prvi dve krajši izdaji. Na štirih, deloma akustičnih singlih Degrida / Sick Bed in Dove / Fond Affections je Esfandiari s svojim kdaj izrazito milim reverbiranim folkom in dronom že posegla po zvrsteh, v katere bi umestili glasbo, ki jo danes ustvarja s svojim bendom, katerega zvočno plat v veliki meri usmerja sama. 

Iz želje po pesnjenju temačnega folka je intuitivno prešla v nekaj večjega, v po njenih lastnih besedah nekakšno katarzično izpoved, ki presega njo samo. Glasba, predvsem pa njeni pronicljivi teksti so se iz nje usuli po dolgoletni, zanjo usodni življenjski izkušnji fanatičnega verskega mučeništva, v katerega sta jo zavedla starša. Kljub temu da je glasbenica vzpostavila distanco do tega, kar jo je najbolj zaznamovalo, se sama še vedno, a ne več neizpodbitno in brez dvomov, temveč ostro kritično, čuti kot del duhovnega sveta njenih življenjedajalcev. Zanjo je to pravzaprav sijoč dvorezen meč, kajti razklanost in dušna otopelost sta jo konec koncev speljali na kriva glasbena pota. Brez domače duhovne podrtije, ki naj bi jo načeloma pred padcem morala ščititi, ne bi zmogla tako predirljivo in prepričljivo izustiti peklenstva neizrekljivega.

Bend tako vsebinsko, po nepozabnem prvencu Created in the Image of Suffering iz leta 2017, na katerem se Esfandiari neposredno spopade z institucijo Religije, tudi na novi plati ostaja na teoloških tleh, tokrat skozi Luciferjevo pesnitev, kot jo je daljnega leta 1667 spisal angleški pesnik John Milton. Naslov in glasba s plošče Celestial Blues v ušesih poslušalca presenetljivo odzvanjata tudi, če ne predvsem kot otožen izbruh skomin po nebeškem. Padlo angelsko bitje se znajde v peklu, ker ne zmore ali noče izpolniti želja svojega življenjedajalca, kar je ob prebiranju pesnitve Izgubljeni raj v glasbeničinih mislih moralo zavreti kot nenaden spomin nečesa že doživetega. 

Osrednja pripoved teče po razpoki dvogovora med božjim in hudičevim, po prevpraševanju nehvaležnega položaja izvrženca in obenem zmagovalca, ki si je kljub vsemogočnosti Boga podvrgel nas, svoje véliko poželjivo človeštvo, ultimativni božji poskus. Vsebinsko se glasbeničino življenje prečudovito spoji s pesnitvijo, s čimer se skozi tekste izriše obličje človeka-luciferja, ženske, ki jo v enem od redkih intimnejših, nezdistorziranih akustičnih komadov v Esfandiarini celotni kraljevski karieri, v zaključni skladbi s plošče, komadu Paradise Lost, predstavlja tudi vsega slabega okrivljena Luciferjeva prijateljica, edenska Eva, kot podoba neskončne ljubezni in strasti.

Prav slednje pa zadeva tudi najrazburljivejši del plošče Celestial Blues – komad Entwined, ki se skozi najizrazitejši zvočni odmev bendovega prvenca bere bolj kot krasno spisana, divja ljubezenska zgodba med Žensko in Luciferjem, in ne kot izčiščena, poučna biblijska pripoved o ubogem grehu Adama in Eve. Iz komada puhti nežna romantika, ki se skozi imenitno kombinacijo distorzije in bobnov in – sicer na celotni plati divno naslojenih – vokalov Esfandiari, ki si za to skladbo končno drzne iz telesa iztrgati svoj pravi hlipajoč, mrakoben glas, ki ga pogosteje kot na platah srečamo na bendovih koncertih, počasi razplamti v dražljivost, od katere se cedi, zaradi katere peče in skeli in reže in hkrati ugaja, kot ugaja le malokaj s tega sveta. Četudi skladba sloni na biblijskem izvirnem grehu in Miltonovi nadgradnji, poslušalec sluti, da gre za prvinsko izpoved o ljubezni med dvema osebama, o nenehnem šepetu božansko strastne ljubezni, ki pa jo je vendarle spodbudil prav nasprotnik Boga in je prav zaradi tega to želja po »dotiku ruševin drugega«. Dobro in Zlo za vekomaj skupaj, eno.

Zlovešča podoba neminljivega uroborosa prepovedano ubijalsko strast v Raju na albumu King Woman zaokroži s sklepnim komadom, ki odzvanja v njegovem umirjenem začetku, ne prav pogostem zvočnem prijemu zasedbe. Celotna plošča Celestial Blues je bolj izčiščena, bobni so manj udušeni, kitare bolj shoegazerske, manj distorzirane in dronaste, a bolj strukturirane in manj razpredajoče, interpretacija tekstov niha bolj kot na prvencu. V komadu Golgotha se denimo z napol govorjenim besedilom pripoved kdaj izteče tudi v gruvi vokale in se poleg komada Coil posluša kot ena od zvočnih novosti na plati. Zasedba je v skorajšnjih desetih letih sicer doživela nekaj sprememb, vendar nič drastičnega, saj je King Woman v prvi vrsti vsekakor še vedno, tudi na aktualni plošči Celestial Blues, ki je bila zaključena že leta 2019, umetniški projekt energične in karizmatične ženske, ki zmore za persono King Woman iz sebe iztrgati najotožnejše in najstrastneje pobesnele dušne usedline. Lepota plošče Celestial Blues tiči v tem, da jo lahko poslušamo kot trpko biblijsko predelavo ali vrhunsko romantično in božansko tragedijo, ki sliči na prigode iz naših malih življenj, ki jih kot padla bitja nosimo na hrbtih z iztrganimi krili.