Total Dissonance Worship, 2024

Pristali smo v eri, ko se vse več mladih bendov, ki se gibajo znotraj težkokategornega kitarskega podtalja, odreka klasičnim mehanizmom glasbene industrije. Sodobna scena metala in panka, ki jo diktirajo konglomerati, je mnoge usmerila v naredi sam način dela, pri čemer lahko opazimo, da s tem pojmom opazovalci operirajo precej ohlapno. Marsikateremu ansamblu, ki nima z naredi sam etosom nič več skupnega kot to, da glasbeniki vozijo kombi na turneji, tako svobodno pripisujejo to oznako. Resnica tiči v tem, da je DIY več kot le eksotična alternativna pot delovanja glasbenika. DIY ni več zgolj pank. Na tej točki je princip naredi sam pravzaprav postal primaren način, kako se glasbeniki zunaj mreže velikanov vzpostavijo kot prepoznavne entitete.

Za primer vzemimo Knoll, memfiško postavo zlega hrupa. Na tej točki lahko za to zasedbo prikladno rečemo, da je ujela svoj momentum. Iz začetkov, ki jih zaznamuje predvsem precej očiten hvalospev nekoliko starejšemu bendu Full of Hell, je vzniknil svojevrsten grotesken zvok, ki so ga člani benda oblikovali že za prvo ploščo Interstice. Knoll imajo – če izvzamemo dejstvo, da gre za Američane – pač prednost izjemno zrelega ansambla, ki je od samega začetka trdno formiral celostno podobo. Prav zato pa ni nenavadno, da jih je v preteklih dveh letih uspel ujeti radar občega poslušalstva tovrstne glasbe.

Zasedba je za izvedbo – od pisanja glasbe, izdelovanja vinilk in koncertiranja – vedno poskrbela sama. Fantje so kljub svojim študijskim obveznostim namenili čas in živce razvijanju ter udejanjanju strasti do glasbe, kar se je izkazalo za precej plodovito potezo. V štirih letih sedaj predstavljajo tretjo ploščo, As Spoken, na kateri pa se že pojavijo tudi večja imena, denimo Kurt Ballou iz zasedbe Converge, ki je poskrbel za produkcijo. Z aktualno ploščo se Knoll morda poslavljajo od nekaterih prijemov DIY etosa, ki bi zaradi čedalje večje prepoznavnosti postali nemogoči, pa vendar je intrigantno videti, kako se je spoj med obsesijo in delovno etiko tega benda iztekel v enega boljših izdelkov znotraj metala.

Nove plošče se bodo razveselili tisti, ki iščejo goste rife. Zasedba jih ponudi v izobilju, predvsem pa jih predstavi na način, ki je povezan s značilnim zvokom black metala. Vzpostavili smo primerjavo s Full of Hell, sedaj pa si bomo dovolili še eno, in sicer z avstralsko zasedbo Portal. Skladbo Revile of Light Knoll izstrelijo kot naboj surovosti, ki se zdi povezan z drugim časovnim obdobjem žanra, vendar z vso težo, ki jo je mogoče doseči v sodobnem, vseskozi mutirajočem metalu. Nekaj odlomkov na albumu predstavlja tudi odmik od dosledne grindcore zlobe benda, denimo kadar nastopi uporaba bolj dronovske kitare, ki zagotavlja določeno mero atmosfere in teksture. S tem se poslušalska izkušnja nikoli ne zdi preveč monotona. Na ploščo je z namenom presekati potek albuma umeščen tudi atmosferičen interludij, komad Utterance. Tovrstni intermezzi so se znotraj sodobne težkokategorne glasbe že vzpostavili kot klišeji, pa vendar so Knoll to dobro izkoristili.

Omeniti moramo vokalista Jamieja Eubanksa, ki z nasilnim kričečim vokalom celotnemu vzdušju plošče doda še eno plast gostote. Njegova besedila, nanizanke arhaizmov in grozote obstoja, so sicer v trušču nerazpoznavna, toda za Eubanksa predstavljajo pomemben del bendove estetike. S ploščo se zasidra podoba viktorijanskega okultizma kot izraz obsedenosti z minljivostjo. Nova plošča je porodila tudi novo kvazižanrsko skovanko funeral grind. Četudi plošča ne izpolni na videz nemogoče obljube, da bo združila nasprotujoča si žanra, grindcore in funeral doom, skladba Portrait s svojim mletjem pokoplje poslušalca.

As Spoken in z njo večja prepoznavnost zasedbe je posledica spleta srečnih okoliščin, toda ne moremo zaobiti dejstva, da se v glasbi kaže tudi talent glasbenikov. Knoll so reprezentativen primer sodobnega težkokategornega benda, ki ga odlikuje občutek za ustvarjanje ne zgolj zvočne, temveč tudi celostne podobe in skrbno dodelane filozofije. S ploščo As Spoken so se v sicer majhni beri podobnih bendov manifestirali kot gonilna sila sodobne težke kompozicije.