Kode9: Escapology (Hyperdub, 2022) in Astro-Darien (Flatlines, 2022)

Vstopi. Vidni prostor vztrepeta in se razkroji v vseprežemajoč eter, ki zažari v medlem siju igralnega menija. Vnesi parametre na vozlišča hiperdimenzijske geometrije tega psevdobožanskega simulatorja. Zaženi igro.

Znašli ste se v eni od bližnjih prihodnosti, v katero nas je izstrelilo delo sonične fikcije škotskega producenta Kode9, ki ga na valovih Radia Študent najbrž ni treba posebej predstavljati. Čeravno se zadnja leta zelo poredko oglaša z novimi izdajami, smo ga nedavno imeli priložnost uloviti na festivalu Indigo, večina poslušalcev pa ga verjetno pozna še kot enega začetnikov dubstepa in kot gonilno silo založbe Hyperdub, ki s svojimi izdajami že več kot dve desetletji upogiba žanrsko izrazje in premika horizonte elektronske glasbe. 

Delo, ki ga recenziramo, je bilo prvotno ustvarjeno za izvedbo na predlanskem festivalu akuzmatične glasbe v Parizu, v akuzmoniju s petdesetimi zvočniki, namenjenemu tovrstnim godbam, ki poudarjajo prostorskost in ostala zvočenja onkraj melodije, harmonije in ritma. Delo je razdeljeno na dve izdaji. Pretekli mesec je izšel del z naslovom Astro-Darien, na katerem je uglasbena fragmentirana znanstvenofantastična pripoved, pred tem pa je bila poleti izdana še plošča Escapology z verzijo glasbene podlage zgodbe. Čeprav se deli na videz prekrivata, je pri vsakem od njiju avtor izbiral različne prijeme in ubral nekoliko drugačno pot, tako da se skladno dopolnjujeta. Zato je prikladno, da jima v sosledju prisluhnemo tudi mi. 

Kode9 s svojo glasbo nekako pooseblja etos založbe Hyperdub. Je utelešenje budnega očesa, ki neumorno skenira tkivo globalne elektronike in zna hitro prepoznati in se prisesati na zametke sveže brstečih glasbenih žanrov. Apropriacija je subtilna, skorajda neopazna. Elemente glasbenih žanrov defragmentirane in preobražene absorbira v samosvoj zvočni konglomerat, za katerega se zdi, da do nas prihaja po transmisijah prihodnosti. Do sedaj je veliko črpal iz izrazoslovja grimea, footworka, gqoma in za tokratne izdaje tudi iz aktualnega južnoafriškega amapiana. Zadnja leta pa je vzporedno razvijal zanimanje za glasbo, ki preči to časovnico vznikajočih žanrov in sega v sfere retrofuturističnih estetik videoigric iz prejšnjega tisočletja in zvočnih specifik, ki so jih narekovali osem- in šestnajstbitni procesorji igralnih konzol. 

Kopal je po glasbeni zapuščini obskurnih japonskih avtorjev, izbor katerih je izdal na kompilaciji Diggin' In The Crates, na svojem predzadnjem EP-ju pa je navrgel še nekaj remiksov skladb z omenjene kompilacije. Na turneji, na kateri je predstavljal  kompilacijo, je za vizualije skrbel legendarni avtor animejev, Koji Morimoto, v posluh pa predlagamo Kode9-ov set iz cikla London Unlocked, ki poka od vratolomne igričarske dinamike. 

Prevrtimo dogodke do današnjega dne, ko se avtorjevo preteklo zanimanje in raziskovanje razrasteta v konceptualno delo, ki pripoveduje zgodbo, postavljeno v oblak igralnega simulatorja neke bližnje prihodnosti. Prihodnosti, ki je vestno sledila fantazijam pridigarjev, kot je Elon Musk, in v kateri se sedaj mrzlično odvija nova vesoljska tekma. Podjetja bijejo boj za koncesije izstrelitvenih ploščadi in svet si mane roke ob misli na prihajajočo kolonizacijo zvezdnih prostranstev. Življenje na Zemlji se krčevito trudi ubežati onkraj horizonta gravitacije in smrti – v polje breztežnosti in virtualnosti.

V zgodbi skačemo po podatkovni bazi igralnega simulatorja, plasti umetno sintetiziranih glasov vznikajo iz monolitskih zvočnih kulis z izseki novic, geopoličnih lekcij in zgodovinskih zapisov, ki ponekod drsijo v digitalno deformirane kakofonije. Zvočni efekti se sporadično vrivajo v ospredje, nihanje napetosti z odrezavimi preskoki in menjavanje tekstur pa odslikavata naše premikanje po oknih menija in iskanje optimalne nastavitve, s katero bi se lahko delček sveta v simulaciji odrešil spon preteklosti. 

Delček sveta, o katerem je govora, je kajpada avtorjeva rodna Škotska. Nekdaj neodvisna država, ki je po kolosalni polomiji poskusa vzpostavitve kolonije Darien v Panamski ožini skoraj obubožala in se je bila zato primorana pridružiti angleški kroni, je v postbrexitovskem svetu ponovno potisnjena v kot in pozabljena. Rešitev, ki se ji tokrat ponudi, je ultimativni pobeg – samovoljni eksodus v vesolje.

A pobeg v novo kolonijo tudi tokrat ne uspe. Konec igre. Simulacija ne doseže točke preloma, ki bi potek prihodnosti izvila iz cikličnih tirnic zgodovine. Je potrebna le sprememba nastavitev ali je treba preoblikovati algoritem, ki simulacijo poganja? Torej: ponovi igro.

Poskusi ne-uspeti znova.

Poskusi ne-uspeti bolje.

Saj je le igra, mar ne?