Koniec Pola: trop + Clock Of Time: Pestilent Planet

Koniec Pola: trop + Clock Of Time: Pestilent Planet

Recenzija izdelka
30. 9. 2020 - 19.00

Lahko bi dejali, da v tokratni Tolpi bumov poslušamo dve superskupini. Prvo tvorijo glasbeniki iz različnih bendov s Poljske, drugi so glasbeniki, ki delujejo v Berlinu, a prihajajo iz različnih držav in bendov. Prva zasedba se hrani z jazzovskimi, težkometalnimi in folkovskimi glasbenimi prvinami in se s pretežno razdrobljenim besedjem ozira k poetičnemu, druga pa bolj zgovorno k stvarnejšim rečem in izhaja v prvi vrsti iz pankovske estetike in identitete, ki jo zveže v skorajda plesni postpank in rock.

 

Koniec Pola: trop (Devoted Art Propaganda, 2020)

Koniec Pola je svojevrsten petčlanski glasbeni pojav znotraj širnega polja precej presunljive glasbene alternative na Poljskem. Zasedbo tvorijo nekatere bolj in nekatere manj vidne osebnosti tamkajšnje podtalne scene, denimo člani bendov Licho, S, Wędrowcy~Tułacze~Zbiegi in Strzępy. Najprepoznavnejši član benda je kitarist Artur Rumiński, poseben akter zasedbe in tudi skladatelj mini plošče trop, ki je izšla konec letošnjega aprila. Rumiński deluje vsaj v ducatu zasedb, od katerih smo se na Radiu Študent z nekaterimi že bežno seznanili, in poseduje moč, da kitaro uporablja tako v hardcore zasedbi Mentor, metalskih Furia, Thaw, Gruzja in Zgliszcza, kot tudi v ambientalno-jazzovskem projektu ARRM, glasbo pa ustvarja še kot solist. Njegovi magični prijemi kitare, od katerih nas eden v skladbi trzeci s plošče trop ponese tudi naravnost k danskim Get Your Gun, so podobno kot globok pripovedovalski bariton neredkih poljskih vokalistov že postali prepoznavni element glasbe omenjenih zasedb in nasploh zvoka temačnejšega kvarta poljske glasbene produkcije. Ta zvok je Rumiński s svojim skladateljevanjem seveda ponesel tudi v glasbo zasedbe Koniec Pola, ne manjka pa niti omenjeni bariton, ki na plošči trop sporadično in prav počasi orje po trdem in hladnem polju jazzovske, folkovske in težkometalne zvočne miline.

Trop je tretji izdelek zasedbe, njen drugi mini album in prvi, ki v produkcijskem smislu teče gladko in je še bolj kot predhodnika Mrzygłód in Cy precizno zamišljen tok introvertiranih misli in občutij, ki jih poljsko negovoreči poslušalci težko razpletemo, a se ob prebiranju pesmi vseeno nadejamo, da smo ujeli lokacijo zasedbinega sveta. Pri tem karseda na pomoč pristopi sam zven glasbe. V posameznih delih šestih skladb na plošči nas ob poslušanju lahko preveva intenziven, a nerazložljiv občutek nekega preteklega poznanstva. Nekaj podobnega se pripeti denimo ob gledanju filmov sovjetskega oziroma italijanskega, a za vekomaj ruskega režiserja Tarkovskega. Besede niti niso obvezujoči ali najpomembnejši del obeh omenjenih umetniških čaranj, vendar ko so izrečene, se zdi, da so zelo tehtne, četudi morda ne vemo, kaj natančno se v njih skriva.

Koniec Pola je zasedba, ki se po lastnih besedah posveča raziskovanju zvoka polja. Temu primerno na vseh ploščah slišimo bolj prijetne in bolj nenavadne odmeve naše, danes redke vsakdanjosti. Na dotični plošči trop so to denimo šum vode, koraki po lesenem podu ter drugi zvoki, ki še poglabljajo domačijskost, na katero namigujeta ime samega benda in vizualna podoba – izraz konec polja in naslovnica plošče z rustikalnim vzorcem na tkanini, ki je bržkone del babičinega prta. Praznino, ki lahko v rahlo vlažni in megleni scenografiji jesenskega časa zazeva na koncu polja, na lokaciji, ki je kot podoba vtisnjena tudi v slovensko zavest, člani benda razprejo s toplejšimi, mehkejšimi kitarskimi vnosi ali glasnimi pripovedmi. To ustvari precej dramatično glasbeno pokrajino plošče trop in jo zaključi v celovito življenjsko zgodbo, ki svoj otožni klimaks ponudi v zadnjih enajstih minutah plošče, ko se v nas počasi priplazi skozi izolirano škripanje in nas v grotesknem iztekanju namenoma pušča ne povsem zadovoljene, nekako tako kot življenje samo.

 

Clock Of Time: Pestilent Planet (Static Shock Records, 2020)

V drugem delu Tolpe bumov se obračamo k morda zrcalno nasprotnemu zvočnemu krogotoku. K novemu bendu Clock Of Time, ki je nastanjen v Berlinu in ga tvorijo izkušeni glasbeniki iz postpank in pank zasedb Diät, Vexx, Useless Eaters in Idiota Civilizzato. Zasedbo Clock Of Time tvorijo Nemci, Avstralci in Američani, vsi pa so tudi, če ne predvsem, Berlinčani. Industrijsko mesto je lokacija, fordistična in kapitalistična mentaliteta njen temelj, vsebina bendovih skladb pa njihova kritika, četudi je zvočno zapakirana v precej priljudno, celo plesno kitarsko sviranje. Pestilent Planet je bendov prvenec, dolg ravno pravšnjih 22 minut, v katerih so izražene vse kvalitete glasbene dediščine izpred nekaj desetletij in omenjenih bendov oziroma članov, ki so pristopili k soustvarjanju ozvočenja kritike družbe.

Postpunk četverec z novim studijskim izdelkom
 / 6. 3. 2019

Plošča Pestilent Planet je navkljub umeščenosti v zvrst, ki klišejsko pripada introvertiranemu delu poslušalstva, nadvse odprta plošča. Pri tem ne gre zgolj za družbenokritični naboj, ki v primeru dotične plošče ni toliko zvezan z intimnim oziroma posameznikovim uporom družbi, temveč za izrazito vključujoč zvok z vabilom h kolektivnemu. Poslušalca pritegne ob prvem poslušanju, kar morda kaže na njen pop moment, ki ga člani benda dosežejo s privlačno melodičnimi kitarami, kakršne so v osemdesetih iz alternative speljali tudi denimo zgodnji U2. Skorajšnja dostopnost, ki jo omogoča tovrstno postopanje okrog skladanja skladb in jo slišimo v enem od hitičev s plošče Swallow the Feed, je hvalevredna, bistveno pa je le še, da poslušalec sliši, kaj ima bend vsebinsko dodati k melodičnosti.

Na plošči Pestilent Planet nas prijeten, a hladen vokal z avstralskim naglasom v podobni maniri kot v zasedbi Diät vodi neposredno k problematikam mestnih privilegiranih in deprivilegiranih, ki, četudi ne premlevajo potrošništva, podnebnih sprememb, kužnih stanj, nepotizma, trgovskih sporazumov in volilnih spopadov, o njih mimobežno ali ne skrolajo na vsakem koraku. Člani zasedbe Clock Of Time nas skozi ploščo samo še dodatno potisnejo v trdnost našega videnja sveta, kakršnega koli že imamo, če ga imamo. Ne glede na privlak zvočne usklajenosti pri plošči ostane tisti, ki premleva in ne le posluša. Pestilent Planet je torej izdelek, ki temeljito zleze pod kožo, a po drugi strani ni lahkotno branje. 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.