samozaložba, 2024

Iskanje obetavnejših metalskih izdaj pogosto predstavlja neizprosno pot v neznano temačno globel, v kateri mrgolijo mrke, gnusne, lepljive kitarske stvaritve. V upanju ulova tiste najmračnejše med vsemi si mnogi nadenejo črno uniformo in na glavo obrnjen križ, ki učinkovito privablja grozote temačne globeli. Dodobra preizkušena metoda pa vedno ne privede do želenih rezultatov. Mnogi temačni stvori se namreč ne skrivajo v meglenem, ostudnem in gostem močvirju. Njihova narava je veliko bolj ostra in mistična in se raje vleče med svetlimi točkami nevidnega neba. Raziskovanju izvora in narave podobnih pojavov se bomo posvetili tudi v tokratni Tolpi bumov. Osrednjo tematiko predstavlja nova plošča newyorške zasedbe Krallice – Inorganic Rites. 

Američani Krallice nikakor niso novinci v polju ekstremnometalske glasbe. Z izrazito sofisticiranim pristopom k ustvarjanju so si v dobrih šestnajstih letih delovanja prislužili oznako avantblack metal zasedbe. Ta oznaka se je v zadnjih letih, upravičeno ali pa ne, prijela nemalo različnih bendov, ki imajo med seboj le malo skupnega. Klasifikacija očitno nakaže neortodoksni pristop do black metala, pa vendar moramo opis sprejeti z distance in Krallice obravnavati kot nekakšno posebnost. Kljub temu, da je zasedba skozi leta precej eksperimentirala z zvokom, ga potiskala, vlekla v vse vrste ekstremov in meja, je glasba zmeraj obdržala razlikovalen značaj. 

Newyorški kolektiv je v zadnjih letih na pravem kreativnem vzponu. V dobrih dveh letih je občinstvu uspel ponuditi kar pet novih Plošč. Prva od teh je bila odmevna Crystalline Exhaustion, kasnejše plošče sicer niso bile tako odmevne, toda po kvaliteti niso zaostajale. Skupna točka vseh izdaj novejšega obdobja zasedbe je integracija sintetizatorjev, ki so do izida aktualne plošče Inorganic Rites postali pravzaprav že značilna in pričakovana komponenta bendove glasbe. Vključevanje melodičnih segmentov v black metal ni novost, pa vendar so si Krallicev tem že prenasičnem odvodu uspeli utreti popolnoma ločeno pot. Zvoki sintetizatorjev le redko podpirajo kitarske pasaže. Prostor najdejo nekoliko globlje v ozadju. Kljub odmaknjenosti igrajo precej večjo vlogo kot le vlogo statičnega grajenja kozmične atmosfere. Tkanje mističnega vzdušja poteka pod prsti Colina Marstona, ki je nemalokrat dokazal virtuoznost na različnih inštrumentih. S kitaro na prvih albumih zasedbe, z basom denimo v skupini Goreguts, posledično nič manj ambiciozno pa ni niti njegovo delo s sintetizatorji. 

Prav razvoj, oblikovanje identitete in ustvarjanje prostora za zvok sintetizatorjev predstavlja največjo izvirnost plošče Inorganic Rites. Identiteta, ki so jo glasbeniki oblikovali na zadnjih izdajah, deluje na novem albumu dokončno izpopolnjena. Izpiljene spretnosti vseh članov zasedbe na izbranih inštrumentih pri tem bendu nekako tradicionalno vodijo v izjemno kompleksno godbo, ki zaradi veščin in kvalitetne izvedbe ostane naravna, brez potrebe po večjem procesiranju muzike. Vplivi, ki so jih prinesli vetrovi iz mnogih smeri, se na albumu koherentno združijo, od poslušalca pa zahtevajo nekaj več pozornosti pri prepoznavanju še vedno prisotnih starejših zgledov, ki so prisostvovali nastanku zgodnjih albumov zasedbe.

Ob prvem poslušanju se ves izurjeno odigrani kaos, ki ga Krallice predstavijo v dobri uri, zdi skrajno neoprijemljiv. Tudi po večkratnih poskusih ni kaj drugače. Vse skladbe na albumu poslušalcu predstavljajo trd oreh tako zaradi strukture kot tudi harmonije in ritma. Sposobnosti in veščine glasbenikov pri sestavljanju nerešljivih ugank zasijejo predvsem v daljših skladbah. Kljub kompleksnosti tvorijo koherentno celoto, poslušalca pa ne obremenijo z glasbeno zahtevnostjo in delujejo kot popolna izvedba čiste glasbene ideje. V teh skladbah si člani benda vzamejo nekaj več prostora, poglobljeno razvijejo glasbene ideje in ustvarijo edinstveno vzdušje, ki ga ne moremo pripisati nikomur drugemu kot Krallice. 

Na plošči najdemo tri takšne skladbe, najbolj pa izstopata drugi in predzadnji komad. Flatlines Encircled Residue je prepričljiva glasbena uprizoritev zloglasnih zgodb H. P. Lovecrafta. Kozmično strahospoštovanje, ki ga v poslušalcu vzbudi izredno kaotična in atmosferična glasba, se vzpostavi tu in vztraja do zaključka albuma. Predzadnja skladba Fatestorm Sanctuary pa ponudi zelo nadrobno godbo, ki se organsko stopnjuje v enega redkih izraziteje v groove usmerjenih odsekov. V skladbi lahko ujamemo tudi nekoliko globljo in pošastnejšo različico vokalov, ki vodijo v skoraj očarljivo melodijo. Spajanje melanholičnih in intenzivno kaotičnih vzdušij v tem komadu doseže vrh, zato je to zagotovo najbolj graciozna skladba albuma.

Zasedba nikoli ni bila znana po preprostosti in neposrednosti in nova plošča ni nobena izjema. Kljub temu so Krallice spet uspeli ponuditi prvovrstno glasbeno izkušnjo, ki poslušalce potisne globoko onkraj lastne domišljije. Navdušenje, ki pospremi nove izide danes že kultne zasedbe, pa tokrat žal spremlja tudi nekaj otožne nostalgije. Inorganic Rites je namreč zadnji album, posnet v legendarnem studiju Menegroth. Jama je predstavljala tovarno kvalitetnega metala, ki je delovala pod vodstvom Colina Marstona. V njej so odlične albume posnele mnoge eksperimentalne in avantgardne zasedbe in tudi v tokratni oddaji smo recenzirali eno od njih. Zbogom, Menegroth.