Prophecy Productions, 2023

Tričlanska zasedba Laster iz Utrechta na Nizozemskem je lani beležila deset let, odkar je javnosti prvič ponudila glasbeni izdelek. Leta 2012 je izšel demo, ki je nakazal pot naslednjih nekaj let benda, osredotočeno predvsem na black metal, ovekovečen tudi s finimi drobnimi činelami in prijetno, toda ne pretirano izrazito melodičnostjo. Enajst let pozneje, oktobra letos, so glasbeniki izdali četrti studijski album, ki bendov zvok umešča na lahkotnejšo stran avantgardne metalske krivulje. Vanjo se v različnih količinah in različnih gostotah zlivajo spevno, tudi večglasno petje, blackmetalska kitarska vztrajnost in blast beati, bolj ali manj razgibani aranžmaji, elektronski dodatki, postrock ustroj ter izrazitejši bas in električna kitara, ki v nekaterih komadih skupaj s poskočnimi, tudi enostavnejšimi bobni vodita v nekoliko nenavadno plesno fanksioznost.

Kar slišimo na novi plošči Andermans mijne, se je skozi leta kazalo v bendovih manjših poskusih, kako zaobrniti black metal v nekaj drugega kot zgolj postmetal ali atmosferičen metal. Najprej v naslovni skladbi dolgometražnega studijskega prvenca De verste verte is hier izpred devetih let, ki se je od treh preostalih daljših skladb ločila po zasuku v melanholičen, umirjen shoegazovski indie rock. Zamazani, nehreščeči vokali v tem komadu zvenijo obdelano in se skupaj z razdrobljenimi bobni, sinti in vztrajno monotono kitaro stečejo v nekoliko strašljiv, obredni trans. Na drugi plošči Ons vrije fatum iz leta 2017 so Laster inštrumentacijo že nekoliko razrahljali, vokali pa so ostajali v večjem delu plošče še hreščeče blackmetalski. Najočitnejši preskok v zvoku so takrat pripravili v skladbi Helemaal naar huis, v kateri so vokali jasnejši, prišepetajoče tudi nagovorijo poslušalca, medtem ko v ozadju brenka melodična kitara, bobni zvenijo pridušeno jazzovsko, vzdušje pa narekuje še zvok saksofona.

Laster so samozaložili le demo posnetke, nato pa glasbo vedno uspeli izdati v sodelovanju z manjšimi nemškimi založbami, pri čemer je eden od singlov izšel tudi na dvokomadnem splitu pri založbi Ván Records. Pred štirimi leti so tretji dolgometražec izdali pri večji nemški založbi, Prophecy Productions, kjer ostajajo tudi z novim albumom, povezava s to založbo pa se glede na bendov zvok danes, predvsem pa glede na zvok s plošče iz leta 2019, zdi smiselna. Založba je namreč skrbela ali pa še skrbi denimo za glasbo Francozov Alcest, ameriških projektov Crowhurst in Botanist, Nemcev Lantlôs, Švedov Lifelover, torej dokaj raznolikih kitarskih bendov, pa tudi manj znanih zasedb, kot sta denimo prav Laster ali atmosferični blackmetalci Vuur & Zijde, ki si z Laster delijo enega člana.

Het wassen oog, tretja plošča, ki je izšla leta 2019, je izraziteje postmetalska oziroma postrockerska in zvočno precej manj zahtevna za poslušanje kot prejšnje delo glasbenikov, čeprav še vedno slišimo tudi hreščeče vokale in blackmetalske celote. Skupaj z razločnejšo in neredko tudi preveč pusto inštrumentacijo komadi mestoma spomnijo na delo zasedbe Alcest, na plošči pa razberemo ideje, ki so glasbo zasedbe izraziteje potisnile v smer bolj avantgardnega zvoka. Denimo z vnosi, sicer bolj ali manj enkratne pojavitve klavirja, razdrobljenih ali pa zavijajočih kitar, kjer te neskladno dopolnjujejo občasno tudi že bolj odrezav in nekako ukrivljen vokal ali pa teatralno tuljenje.

Izmenjevanje blackmetalskih gmot, krajših postrockerskih vzpenjanj ter bolj avantgardnih vrhuncev, prelomov in obogatitvenih okraskov so glasbeniki s tretje plošče prenesli na aktualno ploščo, vendar z izrazitejšim razlikovanjem med omenjenimi stili in elementi. Zasedba ne ostaja v strogo blackmetalskih okvirih in času, ko jim je z mnogimi skladbami uspelo popestriti pogosto monotono črnino tega žanra, temveč skuša po vzoru več utrechtskih, v osnovi blackmetalskih zasedb, med njimi izstopajočih posebnežev Grey Aura, preskočiti zamejitve in togosti black metala. Iz teh poskusov je v primeru obeh bendov, tako Grey Aura kot Laster, ki si delijo basista, nastala pestra godlja muzike, ki ni prav pogosta v metalskih krogih, toda Grey Aura, ki jih lahko postavimo kot najprikladnejšo primerjavo glasbi zasedbe Laster, so v tem bistveno uspešnejši.

Laster so na nekaterih mestih morda kar preveč spevni. Jasnost vokalov, ki vsebino od bendovega prvega izdelka iz leta 2012 naprej vseskozi podajajo v nizozemščini, in tudi (ne)raztegljivost vokalov bosta v tovrstni glasbi morda nekaterim poslušalcem stopila na živec. Na drugi stani jim je s sposobnostjo priprave obskurne plesne glasbe, kot ustvarjanje opredeljujejo sami, najbolj s skladbami Poëtische waarheid, Achterstevoren in Afgelopen tijd, uspelo black metal pripeljati tudi na rob fanka in progresije, ki na poslušalca preneseta nalezljiv plesni ritem. Sklop prvih dveh omenjenih skladb so glasbeniki povezali še z inštrumentalnim, nekoliko granždevsko navdihnjenim intermezzom Wachtmuziek. Vse tri skladbe sestavljajo najbolj izstopajoč del plošče Andermans mijne, ki je morebiti ob velikopotezni zastavitvi tudi pozabljivih aranžmajev izšla prehitro in bi lahko ob dodatnem piljenju ter okruških kot celota izpadla bolje, kot je.