Thrill Jockey, 2015

Za noise rockovski dvojec iz Providenca se je v zadnjih nekaj letih pojavil vtis, da je povsem izginil z glasbenega prizorišča. Pa ni. Briana še vedno snemata, zadnji album sta izdala pred tremi leti, lani pa sta na dvajseto obletnico obstoja oddelala še koncertno turnejo. Vtis gre torej pripisati predvsem njuni medijski izpostavljenosti, ki se je v zadnjih letih močno zmanjšala. Ko sta pred petnajstimi leti prihrumela na glasbeno prizorišče, sta tako rekoč čez noč zasenčila nekatere druge zasedbe z rhodeislandske šole za dizajn, okoli katerih se je v tistem času dvigovalo veliko prahu. Black Dice, Gang Gang Dance, Animal Collective in sorodne zasedbe, ki so takrat predstavljale nov obraz newyorškega glasbenega dogajanja, je preglasil dvojec, ki se je s svojo pojavnostjo in deloma tudi glasbo spogledoval z zapuščino trdih rockovskih muzik. Pot do evropske publike mu je v precejšnji meri pomagal tlakovati pokojni John Peel. Kmalu je postal glavna atrakcija praktično vseh večjih festivalov, bobnar Brian Chippendale pa je na vrhuncu popularnosti sodeloval celo z Björk.

A čas beži in Lightning Bolt sta se kot novost do neke mere očitno iztrošila. Prišle so nove ekstremne zasedbe, trendi so se obrnili in videti je bilo, da sta Chippendale in baskitarist Brian Gibson poniknila nazaj v sicer še vedno burno dogajanje na noisrockovski sceni s severovzhodne ameriške obale. Deloma je temu gotovo botrovala njuna formula, saj sta najprej koncertni in šele potem studijski bend, kar smo v najlepši podobi spoznali tudi pred slabimi sedmimi leti na njunem postanku v Menzi pri koritu. Pravzaprav se zdi, da so bili albumi, čeprav redno hvaljeni s strani poznavalcev, skorajda stranski produkt njunih koncertov ali pa promocija za naslednje koncerte. Iz albuma v album se je sicer kazal tako tehnični kot skladateljski napredek, toda estetika njune glasbe oziroma zvoka je predvsem zaradi omejitve njune opreme začela kazati znake utrujenosti. Podobno se je zgodilo tudi z njuno dolgoletno založbo Load, ki se je znašla v vetru nenadnega uspeha Lightning Bolt, potem pa se je dvignjen prah okoli nje postopoma začel polegati. Morda sta do podobnega sklepa prišla tudi Chippendale in Gibson, ki sta po šestih albumih za založbo Load novega izdala pri čikaškem Thrill Jockeyju. 

Bo prestop k novi založbi ponovno vzbudil širši interes za Lightning Bolt? Na dolgi rok bo to pokazal čas, zdaj pa se zdi, da je dvojec nedvomno potreboval kakšno spremembo, pa čeprav je to »le« zamenjava založnika. Thrill Jockeyjev piar je že zdaj poskrbel za to, da se o novem albumu piše več kot o prejšnjem, pa čeprav skozi prizmo izraza ne prinaša nič takega, kar od Lightning Bolt ne bi slišali že v preteklosti. Skladbe slonijo na izjemni uigranosti obeh Brianov, njuni zvočni brutalnosti, repeticiji, frenetičnih ritmih in melodičnih stopnjevanjih intenzivnosti, torej atributih, ki njuno glasbo spremljajo že celo kariero. Kljub temu pa 'Fantasy Empire' že na prvi posluh ponudi opazno razliko. Čeprav sta že v preteklosti snemala v vrhunskih studiih, tonskim mojstrom še nikoli ni uspelo tako prepričljivo (in jasno) zabeležiti energije, s katero navdušujeta na koncertih, kot na novem albumu. Sicer tudi z novimi posnetki ne moremo v polnosti podoživeti intenzivnosti njunih živih nastopov, toda do sedaj v najlepši luči prikažejo kompleksnost dvojčevega muziciranja, s katerim navdušujeta privržence hrupnega rocka, elektronske glasbe, free jazza in celo sodobne klasike. Hajp okoli zasedbe se je res (pravzaprav razumljivo) polegel, toda Chippendale in Gibson z novim albumom dokazujeta, da sta še vedno v izvrstni formi, kar je po dvajsetih letih kariere vsekakor dosežek, vreden velikega spoštovanja.