Liquids: Life is pain Idiot

samozaložba, 2021

Nesmiselno je dandanes na zelo široko razpravljati o tem, če krilatica “pank je mrtev” resnično drži ali ne. Na nek način je to morda res, saj je alternativna in protisistemska naravnanost tega žanra na neki ravni res hitro zamrla. Lahko bi celo rekli, da je že od samega začetka mnogokrat delovala zgolj kot farsa, kot atrakcija. Sex Pistols, najbolj odmevni začetniki panka na stari celini, v samem jedru namreč niso bili nič drugega kot menedžerski projekt Malcolma McLarna, ki naj bi prek benda oglaševal modo ter artikle svojega sex shopa. Del vsake alternativne scene slej ko prej preprosto pade v roke tistih, ki v njej uvidijo možnost profita. Vendar, kar pank ohranja še kako živega, je njegova ideja uporniškega duha in svobodnega ustvarjanja, oba aspekta pa sta močno zasidrana v specifičnem mladostniškem, lahko bi rekli kar najstniškem zanosu. Dejstvo je, da bo vedno obstajala uporniška mladina, ki ne naseda na raznorazne komercialne trende, svoj nekonformizem, agresijo, zmedenost in splošno nezadovoljstvo pa bo izražala tudi prek glasbenega medija. V nocojšnji Tolpi bumov se tako posvečamo plošči Life is Pain Idiot ameriškega projekta Liquids iz Indiane, enega izmed mnogih bendov, ki dokazujejo, da pank še vedno brca, skače in se dere. 

Liquids delujejo na dveh ravneh - na eni kot veččlanska pank zasedba, ki zažiga na nastopih v živo, in na drugi kot solo studijski projekt Mata Williamsa. V Tolpi bomo pozornost zares namenili le tej drugi ravni, saj plošča Life is Pain Idiot vendarle predstavlja studijski dolgometražni izdelek. Gre pravzaprav za njihov prvi polnokrvni longplay, predhodnika Hot Liqs in Hot Liqs Revenge sta s svojo 20-minutno dolžino namreč še vedno bližje polju kratkometražcev. S pomočjo Erika Nervousa na tamburinu ter kasneje na miksu je album v celoti posnel Mat sam. Sodeč po bogatosti in večslojnosti zvoka na plati to resda zveni rahlo nemogoče, vendar navsezadnje niti ni presenetljivo, glede na pedigre, s kakršnim se Mat ponaša. Po pank sceni, najpogosteje v vlogi bobnarja, namreč hara že malce več kot deset let in je bil, ter še vedno je, član preveč skupin, da bi jih v celoti naštevali. Izpostavimo zato le tisto najbolj znano, in sicer so to The Coneheads. Odbita synthpank zasedba fura nekakšno srednjo špuro med eksperimentalnostjo losangeleške skupine Nervous Gender ter novovalovsko melodiko zasedbe iz San Francisca The Units. Omenjena kultna synthpank banda osemdesetih prihajata iz Kalifornije, ravno vpliv stare kalifornijske scene pa je močan tudi pri projektu Liquids. 

Ob poslušanju plate Life is Pain Idiot lahko nenehno vlečemo asociacije s kalifornijskimi imeni osemdesetih in vplivi so dokaj razvidni. Nosljavost Matovega vokala je recimo sorodna glasu Darbyja Crasha iz Germsov, kitare nažigajo s hitrostjo in umazanostjo Circle Jerksov, kljub tej intenziteti ter udarnosti pa Mat ohrani občutek za rahlo pop melodičnost, podobno kot so to včasih storili Adolescents. Občutek bežnega pop pank momenta pa je podkrepljen še s tekstopisjem, ki se ukvarja s podobnimi mladostniškimi problemi kot na primer Descendents. Na kar 27-ih komadih, ki so večinoma očiščene, na novo in boljše posnete skladbe z njihovih preteklih EP-jev ter demov, tako ujamemo prevpraševanja lastne pank identitete, jezo zaradi splošnega družbenega stanja, občutke poželenja ob ujetih pogledih in frustracije neuslišanih ljubezni, ki ostanejo na ravni platoničnih prijateljskih odnosov. Ob tem izlivu besa in energije je seveda prostor tudi za mirnejše, solzave trenutke ob strtih mladostniških srcih, ki se jih, kajpada, najbolje zdravi s prekomernim pijančevanjem.

Plošča Life is Pain Idiot projekta Liquids tako predstavlja izvrsten konglomerat vplivov specifičnih ameriških hardcore pank scen, ki obenem zveni skrajno moderno, a ob tem vendarle ne preveč daleč od svojih očitnih zgledov. Zaradi sijajnega miksa, tesno nabitega zvočnega ozadja ter pretkanega slojenja vokalov je včasih kar težko verjeti, da gre pravzaprav za solo izdelek. Mat Williams z vrhunskim albumom torej dokazuje, da pankerski duh, njegova svoboda in DIY pristop še živijo ter da bodo - predvsem - živeli še v naslednjih generacijah.