Začetki zasedbe Lira Vega segajo v leto 1998, ko so v okviru večmedijskega gledališkega projekta »Pozorište šešira« z zvočno kuliso predstavam prvič pritegnili pozornost beograjske glasbene javnosti. Na valu dobrega sprejema najprej gledaliških uprizoritev in kasnejših samostojnih koncertnih večerov so glasbene ambicije in ideje štiričlanskega kolektiva postopoma vzhajale do leta 2004, ko je luč sveta ugledal prvenec Lira Vega. Zapisane skladbe plošče so v orbito bivše skupne države prinesle svež in neobičajen zvok, ki ga je krasilo predvsem eklektično petje Zoje Borovčanin. Prav njeno ves čas igrivo vokaliziranje in samosvoja interpretacija lastnih besedil sta postala zaščitni znak skupine. S sledečo ploščo Sreća i ljubav iz leta 2009 so se Lira Vega nekoliko oddaljili od začetnega, na gruvu in reggaeju slonečega art popa, in se približali tršim rockovskim, na trenutke skoraj stonerskim plesnim konstelacijam. Nad vsem je še vedno prevladal Zojin vokal in z delayem efektirana kitara Vladimirja Đorđevića, ki predstavlja drugo zvočno markacijo beograjske zasedbe. Na poti k drugemu studijskemu izdelku se je od zasedbe poslovil ustanovni bobnar Dejan Utvar, ki ga je zamenjal do tedaj basist skupine, Nemanja Aćimović, slovenskim ušesom poznan kot bobnar skupine Jarboli in kot „živa ritem mašina“ kultnega projekta Neočekivana Sila Koja Se Iznenada Pojavljuje i Rešava Stvar, pri kateri je redno sodeloval tudi Đorđević. Čeprav je trojica zvenela popolnoma samozadostno tudi brez basovskih linij, se z danes predstavljeno ploščo Duhovi Lira Vega vračajo v naše slušno osončje le kot dvojec, saj je band med zadnjim studijskim premorom zapustil še Aćimović. Album Duhovi torej predstavlja skrajno točko dolgoletnega procesa minimalizacije postave, ki pa je na srečo ohranil vse tisto, zaradi česar smo Liro Vego sploh vzljubili.

Omenjeno bobnarsko vrzel v zasedbi je le še duo Lira Vega praktično in enostavno zapolnil s kultno ritem mašino Roland TR – 808. Vseh 11 skladb plošče Duhovi je zatorej zasnovanih na elektronskih matricah omenjene mašine in basovskih arpeggiov sintetizatorja, ki z vitalnim polom Zoja - Vladimir prinašajo nekoliko spremenjeno, a še vedno prepoznavno zvočnost zasedbe. Vsekakor so nove skladbe na račun uporabljenega studijskega inventarja izgubile nekoliko na živi dinamičnosti in pestrosti prejšnjih plošč. Po drugi strani pa jim je kljub vsemu uspelo ustvariti enajst enakovrednih popovsko všečnih skladb, katerih vodilo so še vedno Zojina melizmatična preigravanja in odmevajoči rifi Đorđevića.

Že začetni takti uvodne skladbe Ničiji mesec, v kateri se kot gost pojavlja tudi Robert Telčer, kitarist skupin Partibrejkers in Veliki Prezir, nas uvedejo v klimo plošče, katere prve asociacije nas lažno zapeljejo na klubska plesišča 80-ih let. Dobro zasnovani aranžmaji kljub matricam prinašajo resda nekoliko bolj diskoidno ukleščene strukture, ki pa se preko nenadnih kitarskih izletov in Zojinih vokalnih napevov prijetno raztegujejo znotraj binarnega tira. Rezultat so z mehkobo prežete pesmi, v katerih je pot znana, sama destinacija z vmesnimi postaji pa je vedno predmet iskrive domišljije. Morda gre zasluge za odlično uravnovešeno zvočno podobo med hladnimi sekvencami in toplino organskega muziciranja plošče pripisati producentu in dolgoletnemu sodelavcu skupine, Borisu Mladenoviču, ki je kot producent in glasbenik v večji meri sokriv za ponovni razcvet beograjske scene.

Preko podobno grajenih skladb, v katerih gre izpostaviti skladbo Himalaja, naslovno Duhovi, punkovsko nabrito Ja te znam in 9 minutni plesni epilog Ja sam svuda, plošča kar prehitro izzveni do kraja, čeprav nam že ob prvem poslušanju zariše napeve v naši podzavesti. Lira Vega še vedno prisega na preverjeno enostavno formulo, katere lahkotnost in sporočilno univerzalnost gre iskati tudi med vrsticami samih besedil, preko katerih se izriše Zojin pogled na lažne utvare in večno nezadovoljstvo sodobnega človeka. 

Njihova glasba je navkljub skrajni kristalizaciji postave ohranila vse čare, ki so jo najbolj krasili. In ti sta - kot že večkrat rečeno - nenadomestljiva čistost Zojine vokalne akrobatike in Đorđevićevega poplesavanja na strunah kitare. Čeprav je po mnenju zasedbe bila in bo sprememba vedno mantra njihovega ustvarjanja, bi vsak vnovičen poseg v trenutno preostalo ustvarjalno kemijo dvojice pregrobo posegel v spektralno strukturo najbolj samosvoje zvezde srbskega neba. Lira Vega sta vedno bila predvsem Zoja in Vladimir in to sta s ploščo Duhovi tudi dokazala. Esenca je torej ostala in dvojici bodo njeni feni sledili tudi v novi, nekoliko bolj binarni odpravi.