In Real Life Records, 2020

Nocoj se spuščamo v globoko, pa vendar razpršeno osebno izpoved Olivie Williams, ki se predstavlja pod glasbenim imenom (Liv).e, prihaja pa iz Dallasa v Texasu, kjer si je v okviru založbe In Real Life Records ustvarila svoj glasbeni krog in v sodelovanju z ljudmi iz tega kroga pripravila svoj debitantski album I Couldn’t Wait to Tell You..., ki ga poslušamo v današnji Tolpi bumov. Gre za zbir fragmentov, nabranih tako iz osebnih izkušenj in pripovedi pripovedovalke kot tudi iz nabora žanrskih odvodov, ki jih avtorica spremlja in želi izvajati. Tako lahko rečemo, da album sloni na neo-soulovskem izrazju, ki pa je pospremljeno z morjem bitovskih, jazzovskih in mnogih neobičajnih zvenov, ki se prikažejo izpod prstov prijateljev, s katerimi je (Liv).e pripravila svojo prelomno, prvo dolgometražno, sicer pa že tretjo izdajo.

Olivia je človek, kot vsi drugi ima hotenja, probleme, neuspešna razmerja, izgubljene, boleče ljubezni, ima momente vročekrvnosti in vročesrčnosti, vse to se kaže v napisanem, dozori pa v interpretaciji napisanega. Potovanje do sprejemanja je za avtorico počasno, a gotovo. Dostava je osebna, iz Oliviinih notranjščin prav do praga vašega uma, srca. Njene vokalne sposobnosti segajo vse od soulovskega petja, rapanja in spoken-word prepletanja z zapetimi kriki do pritlehnega pripovedovanja, njeni vokali se plastijo nenavadno, a vse skupaj zveni vrhunsko, zares iskreno in v skladu s sporočilom posameznega komada.

Vse to v naša ušesa priplava čez mojstrsko pripravljene podlage, na katerih so z (Liv).e večinoma sodelovali producenti Daoud, Shungu ter Mejiwahn, v posameznih skladbah pa so pomagali še nekateri glasbeni prijatelji, kot sta Salami Rose Joe Louis s klaviaturami ali Cheflee z basom. Produkcija dopolnjuje avantgardno vzdušje, ki ga (Liv).e pričara s svojimi vokalnimi in besednimi igrami. Nekakšno lo-fi neo-soulovsko platno se razprostira pod celotno albumsko sliko, v njem pa se po kotičkih bleščijo jazzovski, R&B-jevski, celo bitovski in mnogi drugi odtenki, med katerimi ni jasnih ločnic, vse skupaj se v tej umetnini zliva in ustvarja sporočilo, ki nam ga predaja avtorica.

(Liv).e je torej še na začetku, povedala nam je prve izmed stvari, ki jih želi povedati, a kot vselej se pojavlja vprašanje: kam naprej? Biti zvenijo obenem zelo sredinsko in levopolno, če je to sploh mogoče, s hitrimi prerezi med komadi se ustvarja občutek, da (Liv).e ne želi ugajati nikomur, s popačenimi sintetizatorskimi in ritmičnimi prijemi se izogiba sredinskemu R&B-ju, z off-beat pljuvanjem, s čudnimi prehodi; s celotno držo pa zavzame edinstveno pozicijo v morju sredinsko zvenečih, neambicioznih R&B projektov. Torej – odmika od tega si ne bi želeli. Po drugi strani dodaja v mešanico kot po kapljicah ravno pravšnjo količino te sredine, ki se je navzema od svojih glasbenih idolov in jo tali v lastnem glasbenem kotlu. Torej, ne bi si želeli tudi odmika od tega. In ravno to ravnotežje, ta nedodelanost, pomešana s produkcijsko precej grobimi podlagami, je nekaj, kar tej plati in projektu daje absoluten šarm. Prostora za nadgradnjo je dovolj, a vprašanje je, če si ga zares želimo. Morda le v smeri osmislitve plošče – kot poudari (Liv).e, širše konceptualnosti ob pisanju skladb ni imela v mislih. Kot dežnik nad vsako skladbo je vendarle razprt naslov plošče – I Couldn't Wait to Tell You..., ki deluje kot nastavek pred naslovom vsakega komada, kot uvod v vsakič nekaj novega. Upajmo, da bo enako tudi z zgodbo tega edinstvenega projekta.