Sub Pop Records, 2024

Telo, ki se v tem trenutku že konzervira v kdove kakšnem pripravku, se je pred časom ločilo od svoje lastnice in ji s tem povzročilo kar nekaj preglavic. Kot stranski učinek otopelosti in izoliranosti sta se z vsakim dnem bolj oddaljila, dokler je ta na novo samostojna tvorba ni pahnila v bližnjo krsto, ležečo v kamniti stavbi, in jo neprodušno zaprla v to oblazinjeno škatlo, namenjeno tistim, ki so dočakali svoj konec. Lastnica svojega telesa ni razumela, a je kljub ne prav idealnemu domovanju v praznini, ki jo je sedaj predstavljala čisto sama, poiskala svoj glas in začela prepevati. 

Podobno se je godilo tudi pevki Emily Cross, le da je ona v krsto stopila prostovoljno. Po neuspelem poskusu ponovnega združenja zasedbe Loma, ki jo predstavljamo v tokratni Tolpi bumov, so se po rodnem Teksasu in po premoru, ki ga je navrgla pandemija, nekako le našli v angleškem Dorsetu. Nenavadna pevska kabina v podobi krste in skromna snemalna oprema so Emily Cross, Dana Duszynskega in Jonathana Meiburga spremljali, medtem ko je zunaj nekdanje delavnice mrliških trug vihral hud snežni metež, kar je kar dober pokazatelj ozračja, ki je narekovalo nastanek plošče. Hlad začutimo tudi v pevkinem glasu, vendar se ta ne sklicuje na njene zle namene, temveč opozarja na čistost njenega glasu in jo spremlja pri tvorbi albuma. How Will I Live Without a Body?je nasičen s spretno zastavljenimi besednimi zvezami, za katere že s prejšnjih dveh plat vemo, da kar kipijo od kontekstov, ki čakajo, da se otepejo lastne abstraktnosti in da jih končno nekdo poskusi razvozlati. Tudi iz druščine mnogih inštrumentov, v kateri najdemo klavir, kitare, saksofon in še kaj, kar puhtijo dovršene fraze.

Tako kot na predhodnih ploščah Loma in Don't Shy Away je trojica tudi sedaj zvesta vključevanju terenskih posnetkov ptičjega petja in drugih entitet soseščine ter prehajanju skladb iz ene v drugo. Poglavitno gonilo albuma je ponovna združitev – tako ponovna konkretna združitev glasbenikov kot tudi ponovno snidenje misli in občutij, ki prostor najdejo v besedilih in ki so vse do zdaj komaj živeli, ker so zaradi srcé parajočih doživljanj nekje izgubili svoja telesa in pozabili na sinergijo teh teles s svojo dušo.

Med poslušanjem si poslušalkino pozornost večkrat priborijo tolkala, ki se na mnogih mestih zlijejo s klavirskimi tipkami, kot denimo v skladbi Arrhythmia, v kateri na začetku albuma že zaslišimo eterične glasove odrešitve. Crossin glas na albumu igra vlogo nežnega, bridkega bitja, medtem ko si glasbila v nekaterih skladbah dovolijo razžreti vsako odrgnino oskrunjene duševnosti. V komadu Unbraiding se razpletajo kite nekega bitja in tako ga spoznavamo. Cross s svojim glasom tu doseže izjemno mehkobo, ki je presekana z dodatkom neakustičnih elementov. Zdi se, da vse visi na nitki, ki se drži le še tega albuma. Od nas se, bližajoč se koncu, poslavlja, nitka se namreč tanjša, toda ne da bi v nas vzbudila pretirano žalost. Ponotranjili smo vodilo, da se ne smemo ozirati nazaj. 

Album, ki bo zaradi zgodb, vgnetenih v besedila, človeštvu najverjetneje še dolgo blizu, je v današnjem času aktualen tudi zaradi uporabe umetne inteligence pri ustvarjalnem procesu. Morda bi bilo bolje, da na to dejstvo nikoli ne bi naleteli, ker marsikoga to odbije od poslušanja, toda če naslov albuma How Will I Live Without a Body? namiguje na umetnointeligenčno orodje, ki ga je v uporabo prepustila Laurie Anderson, pa se je vendarle treba malo pohvaliti. Toda da ne bo prišlo do nesporazuma – umetna inteligenca ni naredila vsega. Glasbeniki so z njo prišli le do določenih nastavkov za skladbi How it Starts in Affinity, ki jim jih je orodje Anderson predlagalo po tem, ko so nanj naložili eno od Meiburgovih fotografij Antarktike. Kljub temu se na tej točki poraja vprašanje, do katere mere lahko takšno prakso sprejemamo kot umetnost, ki je prvobitna in ki kar bruha iz posameznikov. Trojica pravi, da so se z vsem skupaj preprosto pač poistovetili in da so jim bile besede položene v usta, kot na primer sam naslov albuma, ki ga je umetno orodje zapakiralo nekam vmes med gručo besed. Umetnega pametnjakoviča so pač malo izkoristili, kar je povsem ustrezno – vse dokler on ne bo začel izkoriščat njih.