Sub Pop, 2018

Eteričen istoimenski prvenec Loma je dobrodošla posledica srečanja dvojice Cross Record z Jonathanom Meiburgom, ki ga najbolje poznamo kot predstavnika ameriške zasedbe Shearwater. Zgodba sodelovanja Loma se začne pred prvo evropsko promocijo zadnje plošče Jet Plane & Oxbow zasedbe Shearwater leta 2016. Ko se je med omenjeno turnejo zasedba ustavila tudi v Ljubljani, nam je Meiburg v RŠ intervjuju zaupal, da je imel velike težave pri iskanju ustreznega podpornega izvajalca za predstavitev nove plošče v Evropi. Naposled mu je znanec predstavil zakonca Emily Cross in Dana Duszinskega, ki sta ga nemudoma prepričala s svojo minimalistično in enigmatično pojavnostjo. Pod imenom Cross Record sta istega leta izdala album Wabi Sabi, se prvič podala na turnejo po Evropi z uveljavljeno zasedbo, Meiburg pa je v zameno sklenil sodelovanje z mladim parom, ki sta ga s slehernim nastopom navduševala večer za večerom. Pomenljivi trenutek zanje je napočil po zaključenem koncertu v Belgiji, ko je Jonathan dvojcu Cross Record predlagal sodelovanje za samostojen skupni projekt.

Po končani koncertni turneji je trojica začasno zasedla neko odročno kmečko poslopje izven Austina, kjer je deset skladb s plošče v fokusu nocojšnje Tolpe bumov pričelo dobivati stvarnejšo obliko. Ganljive in bridke kompozicije so postajale vse bolj resnične in žive, ko se je izkazalo, da sta Cross in Duszinsky svoj zakon privedla do zaključka. Toda izpeljava celotnega procesa snovanja čutne in slikovite plošče je odraz njune zrelosti v še tako težkih situacijah. Meiburg, ki je ves ta čas preživel z njima, je v več intervjujih celo priznal, da po njuni ločitvi ni več upal na izid plošče.

K oblikovanju albuma so pristopili z enakomerno razdeljenimi vlogami. Meiburg je prevzel oblikovanje aranžmajev, skozi katere je nežno polzel glas Emily Cross, Duszinsky pa je izza mešalne mize poskrbel za končno podobo skladb. Ob vsakem novem studijskem doprinosu se je tako prav Duszinsky ukvarjal s potrtim glasom tedaj že bivše žene in lastna občutja strnil v svojevrstne končne lo-fi posnetke. Odtujenost in odročnost sta tako postali osrednji tematiki plošče, na vtis katere bolj kot arbitrarne vsebine skladb vpliva sama zvočna arhitektura. Skozi ploščo sledimo izvirom pridušenega brbotanja različnih tolkal, na katere se izmenično lepijo odzveni prstnega prebiranja strun in bridke klavirske silhuete. Slikovita in subtilna vpeljava posnetkov iz okolice snemanja v skladbah poustvari pristnejše razpoloženje. Med najbolj cinematičnimi izstopa skladba Sundogs, v kateri uvodoma prisluhnemo prepletu kitare s ptičjim žvrgolenjem in šelestenju dreves, ob krajšem premoru pa sapa mimoidočih psov povede v sklepni del skladbe.

Loma je kljub specifični tišini instrumentalno izjemno bogat plošček. Vloga osrednjega vokala je sicer dodeljena Emily Cross, vendar so za sleherni inštrument, ki je bil potreben pri oblikovanju končnega zvočnega portreta, poprijeli vsi. Skladbe, ki se na plošči prelivajo iz ene v drugo in tako oblikujejo konceptualni album, skozi aranžmaje bežno odstirajo zvočne identitete obeh matičnih zasedb, Cross Record in Shearwater.

Ko je na dan vzniknila novica o tem sodelovanju, si je bilo sprva kar težko zamisliti, kakšen bo zven takšnega projekta. Meiburg je tedaj namreč z matično zasedbo postregel z neobičajno udarnim albumom Jet Plane & Oxbow, ki je deloval kot čisto razpoloženjsko nasprotje plošči Wabi Sabi, ki sta jo izdala Cross Record nekaj mesecev kasneje. Toda izkazalo se je, da si sodelujoči delijo močno afiniteto do zvočnega portretiranja odmaknjene divjine, živali in drugih občih segmentov iz narave. Slednje je bilo sicer mogoče neposredno zaznati na predhodnih ploščah zasedbe Shearwater, kot sta Rook ali Palo Santo. Prvenec dvojca Cross Record pa je z melanholično motoriko uprizarjal otopelost in ujetost skozi metaforiko elementov iz narave.

Na plošči Loma tako po eni strani sledimo vedrejšim aranžmajem, ki spominjajo na slikovite prizore zgodnejših Meiburgovih projektov, po drugi strani pa tišje in pridušene kompozicije, kot so denimo uvodna Who is Speaking?, Dark Oscillations ali Shadow Relief, prebujajo asociacije na omenjeno ploščo Wabi Sabi. Nianse med vplivi matičnih zasedb so na plošči Loma zabrisane s pronicljivim in krhkim glasom Emily Cross, ki se čutno in naravno vpenja v celoten melodični repertoar. V skladbah Joy in Sundogs je čutiti Meiburgovo izrazno švigajočo prodorno shemo, ki jo previdno prizemlji varčna vpeljava pevkinega glasu.

Z nekaterimi skladbami so poustvarili nekaj povsem izvirnega, oddaljenega od matičnih zvočnih ekspozicij, kar gre deloma pripisati viharnemu času in življenjskim spremembam, ki so se pripetile med povijanjem plošče Loma. S tem ožjim naborom skladb je morda razvoj zasedbe, v kateri so sodelovali posamezniki z različnimi vrednotami in nivoji občutljivosti, še najbolj opazen in tudi opažen.

V repertoarju najbolj izvirnih kompozicij s plošče Loma izstopa dinamična in enigmatična skladba Relay Runner, ki se uvodoma odpre z regljanjem žab iz bližnjega izvira, omenjen naturalistični prolog pa se stopi v ponovljivo in elektronsko koračnico, ki skozi hladno Emilyjino vokalno pojavnost izpade pomenljivo brezosebna. Omenjena skladba obenem predstavlja kontrast pristni I Don't Want Children, ki je gotovo ena izmed najbolj ganljivih skladb z albuma. Za vsebino je tu - kot tudi pri ostalih skladbah s plošče - odgovoren Meiburg. Besede in zamisli so bile Emily sprva povsem tuje in naj bi jo čustveno vznemirile. Naposled pa se je v takšno vlogo povsem vživela in skozi mikrofon podala srhljivo interpretacijo, s katero je še samo sebe zavedla k mišljenju, da tovrstna občutja izhajajo prav iz nje. Sklepna hipnotična kompozicija Black Willow v poslušalcu odzvanja še nekaj časa po izteku. Zasnovana je bila na minimalistični in eterični zvočni podlagi, ki bežno izrisuje upanje neutolažljivemu … Katarzične harmonije glasov Emily Cross in Jonathana Meiburga pa ga nagovarjajo z možnimi strategijami preživetja in nadaljevanja po neuhojenih poteh.