Concord Jazz, 2023

Avgusta leta 1969 je Miles Davis v studiu B založbe Columbia v New Yorku v treh dneh intenzivnega snemanja s pomočjo skrbno izbranega ducata glasbenikov ustvaril ploščo Bitches Brew in odprl novo dimenzijo jazza, ga usmeril v nezačrtan teritorij in spisal enega največjih momentov glasbene zgodovine s praktično neizmernim učinkom. Ob petdesetletnici te v marsikaterem pogledu prelomne jazzovske mojstrovine pa je nastal London Brew – tejk londonske jazzovske scene za počastitev in potencialno usmeritev v prihodnost. Morda gre pri vsem skupaj za simbolno sporočilo – londonska jazzovska scena je z uveljavitvijo na globalnem jazzovskem zemljevidu v preteklem desetletju dosegla raven za podvig tako veličastnih proporcev.

V temačnih trenutkih decembra leta 2020 se je v londonskem studiu The Church zbrala smetana omenjene londonske jazzovske scene, ki je s svojim mnoštvom bendov preplavila in odločno oblikovala zvok novega jazza; temu smo trenutno priča praktično povsod na svetovnem terenu tega glasbenega žanra, v momentu, ko se zdi, da je jazz ponovno v višavah in pri sposobnosti, da polni dvorane, klube in glasbene festivale. Poimenovali so se London Brew, z jasno aluzijo na Milesov album, poleg tega pa so bili podobno velikopotezno zastavljeni tudi snemalni proces, glasbeni koncept in zasedba albuma. 

Dominira obsežna ritem sekcija, dva bobnarja – Tom Skinner iz Sons of Kemet in Dan See, dvojna bas sekcija – tubist Theon Cross, prav tako član Sons of Kemet, in basist Tom Herbert, dva kitarista – znani producent Dave Okumu in Martin Terefe, dva klaviaturista – Nikolaj Torp Larsen iz Hans Ulrik Group ter Nick Ramm. Nad ritem sekcijo lebdi vrhunska saks linija, skozi katero se pogovarjata vélika Nubya Garcia in Shabaka Hutchings, ki ju z violino dopolnjuje še Raven Bush iz The Heliocentrics ter nenazadnje radijski DJ in producent Benji B, ki skrbi za elektronske komponente in zanke. Seveda tako kot v primeru Bitches Brew posebno omembo zasluži producentski dvojec – že omenjeni Martin Terefe in izvršni producent Bruce Lampcov, ki sta posneti material na koncu sestavila v to izjemno glasbeno celoto.

In v tej celoti, širini, univerzalnosti tiči glavna spremenljivka v odnosu na siceršnje delo omenjenih glasbenic in glasbenikov. Za projekt London Brew so si lahko vzeli dovolj prostora, časa in neobremenjenosti, po besedah Hutchingsa – za igranje zgolj zavoljo ljubezni do igranja, do improvizacije in za ustvarjanje pomenljivega, ekspresivnega in združevalnega glasbenega izdelka. To niso njihove siceršnje plošče v izstopajočih projektih, pri katerih se dolžina komadov v povprečju drži krepko pod desetimi minutami, kjer je morda tudi prostor za kakšen radijski štiklc, to je brezkompromisna, brezmejna improvizacija, ki rezultira v dvojnem vinilnem albumu s skoraj uro in pol muzike, z obsežnimi komadi, in znotraj komadov privede do mnoštva vzdušij, prehodov, kulminacij, antiklimaksov, gruvov in plavanj, avantgarde in priljudnejše godbe.

Najprej naslovni par komadov – v londonski zvarek nas uvede improvizirano, skoraj etnomuzikološko mapiranje Londona, zaledij njegovih ljudi, njegovih glasbenih preteklosti in sedanjosti. Seveda je omembe vredna tudi časovna umestitev snemanj. Šlo je za vrhunec drugega zaprtja zaradi pandemije in v glasbenicah samih kot tudi muziki je v tistem momentu čutiti občutke ujetosti, utesnjenosti in želje po potencialnih sprostitvah ukrepov in glasbe, ki je bila zaradi koronavirusa praktično utišana. Sledijo eksplicitni hommage Milesu Davisu v nagruvani skladbi Miles Chases New Voodoo In The Church in meditativna Nu Sha Ni Sha Nu Oss Ra ter povratek v nagruvano improvizacijsko gmoto s komadom It's One of These. Po bolj ambientalnem elektroakustičnem kosu Bassics pa sledi ponoven povratek v fusionovske višave in različne svetove daljših skladb Mor Ning Prayers in Raven Flies Low.

In gotovo so improvizacijske in neizpodbitno virtuozne glasbene sposobnosti sodelujočih največja odlika plošče. Utirajo namreč pot izredni glasbeni aktualnosti, prisotnosti cele palete glasb, ki danes oblikujejo London, pa veličini aranžmajev, iger med enakimi oziroma podobnimi inštrumenti, prekrivanjem, dialogom, monologom, večglasjem in tudi kričečim intenzivnim soničnim klobčičem. A nenazadnje obvelja oziroma vlada uravnoteženost ali pa fuzija, kakor želite. Med gruvom, avantgardnimi, svobodnejšimi pasažami, mirnejšimi momenti plavanja oziroma lebdenja in filmskimi prehodi, ki resnično pričarajo psihedelične raznolikosti plošče Bitches Brew. Verjetno je levji delež k omenjenim ravnotežjem, tudi v zvočno-tehničnem smislu poleg glasbenic samih prinesla še odlično opravljena vloga producentov – še ena od skupnih točk oziroma presekov med Milesom Davisom in London Brew.

Plošča London Brew je odlična. Je več kot dostojen hommage eni najpomembnejših plošč v jazzovski zgodovini, a je nikakor ne oponaša – vsaj ne pretirano eksplicitno. Bitches Brew je tu več kot navdih, a manj kot kalup. Je kakor skica, ki jo je zrisal Miles – podobno kot svojemu bendu leta 1970 na snemanjih Bitches Brew – in jo zapustil človeštvu. Petdeset let kasneje je ducat Londončank v verjetno najtežjem obdobju postmodernega človeštva to skico uporabilo kot zgled za novo improvizacijsko mojstrovino, za svoj dokument zeitgeista, morda za vstop v nove dimenzije današnjega jazza.

Svet se vrti, kroži, zgodovina se ponavlja in ne moremo spregledati cikličnosti, ki se v današnjem trenutku, v katerem skupek najboljših, podobno izpostavljenih jazzovskih inštrumentalistk ustvari tako močan album – ponuja sama od sebe. Verjetno plošča London Brew ne bo obveljala kot takó prelomna. Pa vendar – v svoji obširnosti, raznolikosti, v nekakšni nadčasovni dimenziji muzike v marsičem dosega tako idealizirano zlato dobo Milesa Davisa in jazzovske zgodovine. Brez trobente.