lullahush: Ithaca
Future Classic, 2025
Ithaca je naslov druge dolgometražne izdaje irskega glasbenika Daniela McIntyreja, ki s svojim projektom lullahush snuje dialog med irsko folk tradicijo in sodobno produkcijo eksperimentalne elektronike. Album, ki sledi lanskemu, zvočno sorodno zastavljenemu EP-ju An Todhchaí, dalje inovira in oplemeniti avtorjevo fascinacijo z rodno kulturno zapuščino, katere estetske in simbolne temelje ujame v sekvencerje, jih pregnete, križa in izpusti – ne kot zgolj deformirane adaptacije večstoletnega zvoka v plesne forme današnjega dne, temveč kot iskren in docela poglobljen pristop do irskega glasbenega izročila. Tega pa McIntyre ne obravnava kot kakšen statični muzejski objekt, okrog katerega bi bilo treba oprezati z naučenim strahospoštovanjem, temveč kot nekaj, kar svoje bistvo doseže le kot stalno razvijajoč se in neizbežno divergenten proces, nekaj, kar živi in se razvija med živahnimi srci njegovih dedičev, kamorkoli že ta zaidejo.
Kar zadeva McIntyrejevo srce, se je to v zadnjih mesecih precej oddaljilo od rodne Irske, ko se je glasbenik v mentaliteti, da njegova domovina postaja »ekonomsko nevzdržna«, preselil v Atene. Nič drugače kot toliko irskih piscev, glasbenikov in romantikov preteklih stoletij je tudi McIntyre tedaj začel na svoje kulturne korenine gledati od zunaj navznoter in tako iz daljave razvil novo perspektivo okrog irskega glasbenega rodoslovja. Pod grškim soncem je v svojem nostalgičnem, a vendar dvoreznem hrepenenju po domači državi našel paralele v Odisejadi. Mesto Itaka, po katerem je avtor krstil svoj album, je domači otok junaka Odiseja; osrednja točka, okrog katere se zbirajo vsa njegova upanja in prizadevanja ter idealiziran cilj, h kateremu se vedno vrača, ko želi zbrati moč za oživetje šepavega poguma.
Fantaziji o vrnitvi v domači pristan in o odkritju izgubljene polnosti pa se glasbenik ne zaveže brez zadržkov, saj kljub vsemu do rodne dežele goji zapleten odnos, posebej obtežen z zavedanjem, da je izstop iz domačih krajev pogosto predpogoj za odkritje posameznikovega mesta v njih. Prav distanca in ne bližina je tista, ki resnično gradi ljubezen do rodnega okolja, katerega čar brez občasnega odmika zbledi v nevtralni vsakdan. Takšna distanca je torej zgolj utrdila McIntyrejevo prevzetost nad estetskimi temelji tako prednikov kot tudi sodobnikov irskega glasbenega sveta, ki ga tretira kot ogromen vir ponosa. Sam trdi, da je prav zdaj čas za takšno glasbo, saj se lahko irska kultura danes prožno razvija in vliva v nove, globalne razsežnosti, v nenehni interakciji s širšim svetom ter zvoki in formami sodobja, napram postanim slavljenjem zaprašene, neživeče preteklosti.
McIntyre je že od trinajstega leta starosti sodeloval v irskih bendih in dolgo produciral glasbo za druge ustvarjalce. Kot ustvarjalec lastnega kova se je izkazal po zaključku študija, ko se je začel samostojno poglabljati v elektronsko produkcijo in se sčasoma usmeril v left-field eksperimentalne odvode. Onkraj nacionalnih mitologij in rodnih soustvarjalcev kot navdih citira dela kanadskega kantavtorja Leonarda Cohena, japonskega skladatelja Ryuichija Sakamota, francoske elektronske in ambientalne glasbenice Colleen ter britanskega elektro dua Floating Points. Če je svojo produkcijsko paleto definiral s črpanjem iz različnih žanrskih praks, je v svojem ustvarjanju venomer ostal zasidran v domačem kulturnem kontekstu. Album Ithaca vključuje mnogo priljubljenih irskih folk standardov in recitiranih pesmi, klasičnih inštrumentalnih vnosov harp, flavt in žvižgalk. Te stopajo v presenetljivo sožitno in dopolnjujoče se razmerje s plesnimi beati ter plastenimi kompozicijami, ki jih na eni strani definirajo glitchi in zapletene vzorčne manipulacije, na drugi strani pa terenski posnetki, šepetani blagoslovi in napevi domorodnih ptic. McIntryerjev pristop do irske glasbene kulture je tako hkrati sodoben in fluiden, kot je tudi izrazito romantičen, v tem pa prej gnan z radostjo kot trmasto idealizacijo.
Album odpre svetel glas vokalistke Saileog Ní Cheannabháin, ki v izvedbi irske tradicionalne pesmi – arhaične tako v izvoru kot v kasetnem praskanju formata – povede poslušalca v sprva klasično etno, a kmalu razprto, globoko modulirano skladbeno osrčje. Keltske harfe se srečujejo z donečimi basi in rdečeličnim pihanjem v flavte. Ithaca mediira med intenzivnimi in blažjimi inštrumentalnimi gradniki ter uspe sestaviti mestoma šegavo, a vedno prepričljivo in kohezivno glasbeno formo.
Plesne trenutke brez večjih odstopov od toka prepletajo subtilnejši segmenti, med katerimi izstopa konec albuma, ko nastopi glas McIntyrejevega 97-letnega prastrica. Ta v telefonskem posnetku zapoje slavno irsko folk pesem On Raglan Road v spremljavi avtorjevega lastnega vokala. Album se tako zaključi kot poklon človeškim nosilcem tradicije, ki je uspela izzvati svojo radovedno nadaljevanje, ki je sestavljeno tako iz elementov nacionalne skupnosti in antičnih estetik, kot tudi iz jasnega zanosa, da njihova lepota resnično zaživi šele, ko se vpne v srca svojega nasledstva.
Dodaj komentar
Komentiraj