Umlaut Records, 2024

Nova plošča založbe Umlaut, ki redko razočara s svojimi eklektičnimi godbami, je tukaj. Gre za album Polonez, ki ga je izdal poljsko-francoski kvartet Lumpeks. Gre za precej hudomušno glasbo, ki bi jo lahko označili tudi kot nekakšen reinterpretirani folk, toda vsaj na zvočni ravni brez romantiziranja predindustrijske cottagecore estetike, kot se v tem miljeju rado zgodi. 

V spremni besedi albuma lahko preberemo, da gre za presečišče jazza in poljske tradicionalne glasbe, toda to je zelo ohlapen opis. Zagotovo gre za folklorno glasbo, ki jo najverjetneje izvajajo študirani jazz glasbeniki. To je dobro, nič ni namreč boljšega od institucije, ki lahko nauči discipline, potrebne za pedantno raziskovanje in upoštevanje vseh pravil tradicionalne forme. Prav tako pa ima zasedba Lumpeks specifično zelo avtentičen pristop k prisvajanju skupnostnega in posledično tudi izviren pristop k cirkulaciji in promociji takšne glasbe. Če se je komu izraz prisvajanje tukaj zapičil v uho, lahko pojasnimo, da gre pri zasedbi zgolj za bolj osebno razčlenitev godbe, ki se tako ali tako s posameznimi interpretacijami prilagaja in na novo vzpostavlja že stoletja. 

Kompozicijsko je glasba zastavljena zelo enostavno in ne poskuša tradicionalne rustikalne pustosti posipati s sodobnimi produkcijskimi bleščicami. Zvočni gradníki so predvsem jasen in stabilen ritem, ki ga narekujejo bobni in bas, in izmenjevanje tako bolj govorjenih kot petih vokalnih linij ter ekspresivne brass sekcije. Seveda tudi pride do trenutkov, ko se pihala in trobila osvobodijo, zaradi česar smo prej upravičeno lahko rekli, da gre za jazz v navezavi na plesno glasbo. V vsakem primeru so melodični elementi kontrastiranja linij v takšni meri disonance izjemno sodobni, toda stapljajo se s splošnim melosom godbe tako, da ne izstopajo. Prav lahko si bi predstavljali vaške muzikante, kako ob začetku setvene sezone igrajo takšno muziko tudi v 18. stoletju, in mogoče bi, če so še malo pijani po vrhu, glasba verjetno zvenela ravno tako kot album zasedbe Lumpeks.

Ta primerjava ni mišljena kot negativna vrednostna sodba muzike. Ravno nasprotno. Lumpeksi so v svoji glasbi ujeli neko brezčasnost, ki nagovarja sodobno poslušalstvo in hkrati ostaja zvesta tradiciji. Ob tem je vredno zastaviti vprašanje, ali sploh lahko mislimo in doživljamo prvine tradicionalne godbe v sodobnem svetu. Nenazadnje gre v osnovi vseeno za plesno glasbo. Torej za glasbo, ki služi kot ključ za razumevanje gibanja in povezovanja dveh ali več posameznikov v koordinirane formacije. Vrednotenje plesne glasbe s pozicije neudobnega sedenja v osamljeni temni pisarni se zdi absurdno in povsem brezpredmetno. Toda kaj, ko ne znamo plesati. 

Ob koncu lahko še enkrat izpostavimo avtentičnost, ki jo zasedba goji v odnosu do glasbe. Je izjemno očitna tako na zvočni ravni tehničnih sposobnosti inštrumentalistov in vokalistke kot tudi v uigranosti celotne zasedbe, za katero verjamemo, da komadov ni snemala posamično, da bi vse zvenelo tako, kot bi moralo. Prav tako se zasedba izogiba klišejem, ki so prisotni v folk glasbi in se često zdijo, kot da parodirajo žanr, čeprav ga izvajalci jemljejo resno. Enostavno ni slišati tistega klasičnega trenutka, ko se pije rakija in preigrava ene in iste zlajnane komade, čeprav rakija, predvsem pa veseljačenje nedvomno spadata k obredju oziroma doživljanju takšne godbe.

Zaključimo lahko, da je zasedba z albumom Polonez močno presegla pričakovanja tako za sodobne ustvarjalce, ki sami sebe umeščajo v folk glasbo, kot tudi do Poljakov na splošno. Uspeli so ubrati špuro, ki se ne naslanja na elektroniko ali klubsko estetiko, ki naj bi trendovsko približala muziko prednikov naši zoomerski publiki. Namesto tega samo igrajo in se z igranjem obenem spoštljivo poklanjajo preteklosti ter hudomušno in igrivo razvijajo glasbo naprej.