Kitty on Fire Records, 2018

Osvobajajoče je pisati o izvajalcih, ki jih v preteklosti še nismo podrobneje predstavili. A pisci se moramo ob tem zavedati dejstva, da smo prvi, ki argumentiramo, zakaj bi bilo nekoga vredno oziroma nevredno poslušati. To je nehvaležno, posebno ko gre za mejne glasbene izraze, ki bi si morda v nasprotju z drugimi prostor zagotovili že zaradi določene posebnosti v svojem delovanju. Ampak … ali niso tudi komercialno uspešni alternativci uspešni predvsem zato, ker se z določeno njihovo posebnostjo poistoveti množica?

Tokratni duo Machine Girl vsekakor ne bo everyones cup of tea. Album The Ugly Art je četrti album tega projekta, na katerem pa tokrat prvič sodelujeta Machine Girl in pridruženi bobnar Sean Kelly. Prvi sicer s tem aliasom samostojno nastopa že od leta 2013, ko je začel s sprevračanjem in združevanjem različic jungla, breakcora, footworka in kar je še drugih formatov ustreznih za kaotično gibanje. Njegova prva WLFGRL je bila večinsko prezrta, a očitno dovolj zanimiva izdaja, da so ga že za naslednji albumski poskus zagrabili Orange Milk Records. Prvi pri njih izdani, Gemini, je predstavil popolno utekočinjenje britanskega zvoka, križanega s sladkobnim nu-kawaii občutkom. Naslednji, Because I’m Young Arrogant and Hate Everything You Stand For, je ostal zvest logiki pastiša, a se je delno že naslonil tudi na agresivno stran kaosa in nas pripeljal do točke, ko novi The Ugly Art  postane smiseln.

The Ugly Art je, če vzamemo kot iztočnico kar naslov, album, preplavljen z navidezno neokusnim, grdim, predvsem pa nekompatibilnim. Zagotovo je to avtorjev doslej najkompleksnejši glasbeni stvor, ki združi hardcore in breakcore z live bobni Kellyja, Machine Girl pa predstavi s petjem v maniri screamo punka. Če se vam možnost takšne kombinacije v danem trenutku sliši kot nepredstavljiva kakofonija, imate prav. Po besedah Machine Girl je želja albuma predvsem poustvariti občutje nastopov v živo. Ti so v preteklosti že vključevali bobnarja in zagotovili takojšnjo povezanost, razbijali meje med človeškim in hardwareom ter odražali avtentičnost projekta.

Machine Girl ni mar za avtentičnost stare šole. Njen poskus je določen z združevanjem ekstremnih glasbenih in tematskih karikatur. Že prvi komad, This Is Your Face On Dogs, referira na osemdeseta leta z ameriško kampanjo proti drogam, tudi s tem ko vključi do skrajnosti distorziran zvok rejv glasbe tistega časa. Necro Culture Vulture govori o kanibalskem odnosu kapitalizma do kultur in ljudi na njegovi poti in spretno zaključi v breztežnem drum&bassu. Drugje na albumu producent žaluje za samim sabo kot sleparjem, se izreče proti bizarni uporabi osebnega orožja v ZDA, svoje kričanje pa podloži z rejv poživitvami podobnimi tistim Gáborja Lázárja in še in še ...

Plošča The Ugly Art premore poln koš masakra online in IRL referenc ter različnih problemov. Nekonfliktnemu, proper življenju v predmestni hiški z belo ograjo nasproti postavi neželen ekstrem na prvo žogo. Glasbeno nasilje na albumu na trenutke res lahko deluje kot dolgočasna izbira. Še posebej, ker v bolj stereotipnih komadih, kakršen je Fuck Your Guns, bobni ne premorejo dinamike, kakršno vnaša elektronika. V razfukani posebnosti Machine Girl se množica ne bo našla, hvaležni pa bodo vsi mestni freaki in podgane iz kanalizacije … skratka vse, kar obstaja samo v temnih kotičkih. Kljub temu pa bomo tudi mi podgane včasih nostalgično pogrešali tisti happy go lucky, ki je odločno zaznamoval predhodne plošče projekta Machine Girl. A očitno je tudi, da se Machine Girl ne obrača nazaj v milozvočno preteklost.