samozaložba, 2021

V današnji večerni recenziji se bomo posvetili malo bolj umirjeni muziki. Idealno je, da se usedemo v miren prostor, kjer imamo na dosegu roke tolažilen kozarec vina, če je za nami težak in moreč dan, pa morda skodelico vroče čokolade. Poslušali bomo namreč nov dolgometražec ustvarjalke Kaje Skrbinšek oziroma Malidah, naslovljen Broken Circuits, ki je v samozaložbi izšel sredi letošnje zime. Domača avdiovizualna umetnica, producentka in glasbenica nas vabi k samoopazovanju in razčlenjevanju naših želja, strahov in srcobolov. Ustvarja zvočno okolje, ki nas s svojo intimo in melanholijo posrka v svet introspekcije, kjer se kot v meglenem prostranem gozdu izgubimo, tavamo v krogih in ponavljamo svojo pot.

Kot samostojna glasbenica je nazadnje izdala album leta 2016 z naslovom Lonely Souls. Že takrat se je posluževala zvočne estetike triphopa ter downtempo elektronike, ki jo z drugačnim izrazom ohranja, a z bolj suvereno uporabo vokala nadgrajuje na novi plošči Broken Circuits. Sodelavec Jaša Bužinel je zaradi intimnih pripovedi in občasno popoidnih podlag Skrbinšek s prvencem postavil ob bok glasbenici FKA twigs in bendu The xx. Pri tej trditvi bi še vedno vztrajali, kajti tudi v sveži izdaji prejemamo subtilne namige na njun način izražanja v zvočni umetnosti. Malidah pa sama kot referenčnega ustvarjalca, ki je oblikoval njen stil, navaja britanskega glasbenika, DJ-ja in producenta Bonoba, kar zagotovo slišimo v njenih glasbenih aranžmajih in minimalističnih zvočnih efektih ter preciznosti.

Malidah ima izjemno sposobnost slikanja intimne atmosfere, ki se, ko zapremo oči, zaradi njene natančno premišljene zvočne kompozicije začne sestavljati v vizualne podobe. Avtorica je na festivalih Grounded in Ment za avdiovizualni nastop uporabljala tudi interdisciplinarno tehniko ustvarjanja svoje zvočne zgodbe. S pomočjo orodja Lib-motion je izvedla performans, v katerem je s svojimi gestami simultano ustvarjala zvočne in slikovne podobe. To ji je omogočilo intuitivno komuniciranje z občinstvom ter bolj intenzivno izražanje in podajanje zvočne pripovedi. Njeno tendenco po slikanju okolja opazimo tudi v obeh njenih dolgometražnih izdajah, kjer je sicer uporabljen le zvok.

Glasbene aranžmaje postavlja premišljeno in natančno, pri čemer minimalistično meša r&b in downtempo elektroniko. V ospredju so dovršena produkcija, čistost zvoka in natančna postavitev, pri čemer imamo občutek, da ima vsak zvočni pojav svojo funkcijo, lahko estetsko ali pripovedno. Takšen način produciranja nam kljub počasnemu tempu in občasni skromnosti zvočnih pojavov daje občutek polnosti zvoka. K temu v veliki meri pripomore tudi ustvarjalkin vokal, ki je v nasprotju s prejšnjo plato bolj izrazit, posledično pa s tem daje tudi večjo težo vsebini besedil. Vokalna nadgradnja definitivno pripomore k ohranjanju poslušalčeve pozornosti, ki bi se zaradi umirjene in abstraktne narave zvočne kompozicije sicer lahko kaj hitro izgubila.

Že naslovnica razkriva tematski koncept albuma, saj na njej Kaja strmi v lasten odsev, prek katerega je slojena zrnata tekstura nevpadljivih barv naravnih odtenkov. Melanholija, šum in intima so osnovni elementi, ki jih Malidah vizualno napove, še preden lahko slišimo njeno pripoved. Zatem pa nam brez oklevanja na uvodnem komadu direktno pred nos postavi besedo »Inside«. Skozi celoten album smo torej priča senzualnim skladbam in nekaterim razgibanim, izstopajočim komadom, kot je Don’t Know, kjer do izraza pride beat in njen glasovni razpon, ali Meanwhile, instrumentalni oddih s klavirjem. V ušesih nam ostane tudi predzadnja skladba Mistranslations, v kateri slišimo večglasno zaklinjanje ob spremljavi močnega beata. Na plati Broken Circuits pa nastopijo tudi bolj dolgočasni trenutki, kot z istoimenskim komadom, ki je v primerjavi z drugimi pozabljiv in le pretrga grajenje napetosti prejšnjega komada.

Če smo ob debitantskem dolgometražcu izpostavili, da kompozicija pesmi ni bila izpiljena in je delovala kot hitro ujet moment, so tokrat pesmi daljše in bolj strukturirane. Vsak zvočni efekt in glasovni vložek deluje premišljen, postavljen točno na tisto mesto, kjer izpolnjuje svojo funkcijo. Ponovno smo na Broken Circuits priča izjemno dovršeni, kvalitetni produkciji, kar za Malidah kot izobraženo in dobro glasbeno producentko ni nič novega. In v bistvu ni veliko novega na splošno. Intima, hip hop, zametki r&b-ja, šum in glitch, ki nas peljejo v brezna samoizpovedi, so bili prisotni že na prvi izdaji. Kot pravi Malidah sama, je zanjo kvaliteta pred originalnostjo, in tega se drži tudi na plati Broken Circuits. Morda lahko album obravnavamo kot drugi del izpovedi tavajoče osamljene duše, ki vztraja pri obstoju dalje v tretje desetletje milenija. 

Malidah nas s svojo muziko posrka v globine misli, polne eksistencialne krize in ljubezenskih bolečin, kjer v upanju, da odkrijemo nekaj novega, hodimo brez kompasa. Vendar ne dobimo odgovorov. Mogoče le še več vprašanj o sebi, o svoji nevednosti in notranjemu glasu negotovosti. Težkega predelovanja preteklosti, sedanjosti in zamišljene prihodnosti nas osvobodi s končnim komadom Sun (Outro). Z umirjenimi, sproščenimi in nežnimi instrumentali in še bolj dušo krpajočim vokalom nam sporoča, da tema in preizpraševanje nista večna. Na neki točki za nočjo neizbežno pride jutro in z njim močno, spokojno in bliskajoče se sonce, ki ga ne moramo spregledati ali zanikati. Ta nam vzame pozornost in jo preusmeri iz internega na eksterno, kar nas pomiri in opomni, da zunanji svet obstaja in da lahko občutimo njegove svetle trenutke, pa četudi kratke.