Les Disques du Festival Permanent, 2020

Pariško ustvarjalko Marion Cousin guglov iskalnik najprej najde kot prevajalko in pravzaprav je to idealna metafora za glasbo, ki jo je Marion tokrat ustvarila v sodelovanju s pustolovskim elektronskim dvojcem Kaumwald, ki ga tvorita Ernest Bergez in Clément Vercelletto. Skoraj pozabljeni glasbeni izraz ljudstva, ki prebiva v španski regiji Estremadura, tik ob meji s Portugalsko, Marion tako rekoč prevede v nekaj, kar bo zlahka razumel sleherni poslušalec tistih nekoliko obrobnih odvodov elektronske glasbe. Vendar plošča Tu rabo par'abanico ni Marionin prvi poskus ohranjanja ljudske glasbe z Iberskega polotoka, prej gre za vztrajno nadaljevanje. Leta 2016 je namreč - takrat v sodelovanju s čelistom Gasparom Clausom - na plošči Jo estava que m'abrasava že predstavila pesmi s španskih otokov Menorke in Majorke. Dejansko gre torej za niz sodelovanj med zelo različnimi izvajalci, edine stalnice pa so Marion, njen izjemni vokal ter Španija.

Naslov plošče Tu rabo par’abanico v slovenskem prevodu pomeni tvoj rep kot pahljača, izhaja pa iz besedila ene od osmih pesmi z albuma. Besedila zvenijo otožno z za ljudsko glasbo značilno enostavnimi melodijami, ki v kombinaciji s pevkino interpretacijo ne predstavljajo ravno širokega razpona možnosti in celo ne kake posebne vokalne širine. Skoraj kot nekakšna hipoteza pa nas takšno izrazito definirano petje vodi skozi polje negotovosti elektronske glasbene produkcije, ki je večinoma zastavljena minimalistično, na trenutke pa se lahko tudi polasti delikatnega razmerja, ki ga plošča sicer uspešno gradi in pretežno tudi vseskozi ohranja. In prav takšno razmerje krhkega sožitja je najmočnejša in najbolj zanimiva dimenzija plošče Tu rabo par'abanico, tako v smislu zvena kot tudi konceptualno. Zahtevnejša elektronika, ki se ne drži striktnih okvirov glasbenih običajnosti in običajev, skozi prizemljitev preprostega in vendar krasno lahkotnega, v popolnost izdelanega repetitivnega vodila glasu in pesmi. Obe komponenti, tako inštrumentalna kot vokalna, načeloma delujeta tudi vsaka zase; če bi ju med seboj izolirali, bi vsekakor predstavljali do neke mere zanimivo muziko. A izgubili bi tisto, kar to sodelovanje naredi posebno.

Nakazano delikatno razmerje med inštrumentali in glasom sicer na plošči, kot smo tudi že namignili, ni ves čas enakomerno uravnoteženo. V določenih delih prvo poseže v drugo in obratno. Neukrotljivi zvoki sintetizatorjev pogosto oponašajo glavno melodijo vokala ali ji sledijo, sam vokal pa se mestoma tudi potopi v skoraj jedek, koroziven auto-tune ali drugačne elektronske zvočne manipulacije. Ti trenutki so na plošči verjetno najbolj zanimive podrobnosti, a najbrž le zato, ker nastopijo redko. Vzpostavljeno meditativnost plošče namreč ne toliko prekinejo kot jo premestijo, preoblikujejo. Ključnega pomena je vsekakor celota, komadi namreč drug drugemu vzpostavljajo kontekst, melodije pa tudi delujejo homogeno v ustvarjanju karakterja plošče, seveda predvsem z zgodbami in izročilom Extremadure. Če si upamo priznati, da velik del percepcije glasbe temelji na ponavljanju, je tega v konkretnih oblikah na plošči Tu rabo par'abanico veliko, tako znotraj posameznih komadov kot v odnosih med njimi. To je nedvomno eden pomembnejših razlogov, zakaj skladbe delujejo tako zapomnljivo in spevno.

Cilj ohranjanja in predelovanja skoraj izumrlih ljudskih pesmi je v novem sodelovanju Marion Cousin in dvojca Kaumwald vsekakor dosežen, prav tako pa je uspelo druženje elektronike in akustike. Podvig bi na daleč lahko primerjali z domačimi poskusi Darle Smoking, predvsem z njeno zadnjo plato Extinct, ki res vleče iz geografsko širšega spektra in je morda živahnejša, a vzporednica je še kako smiselna in pomenljiva. Raznolike, zanimive ljudske glasbe neprestano in z gostejšo frekvenco prehajajo in izginjajo v naš svet, zato so tudi takšna glasbena beleženja in osveščanja pomembno in hvalevredno delo. Ne gre le za zgodovino, to je živa glasba.