Sacred Bones Records, 2016

Marissa Nadler beži pred vsemi razpokami, ki v prostor zvabljajo svetlobo. Ta bi namreč ranila črne odtenke, ki njenim trpinčenim demonom predstavljajo dom. Ne ščiti jih zaradi strahospoštovanja, temveč zaradi naklonjenosti in kreativne odvisnosti. Srhljivi spomini, obžalovanja vredna razmerja in zasledujoče posledice napak iz preteklosti so njeno vitalno orodje, s katerim snuje usodo figur v svoji poeziji. Njena elegična poezija se z izčrpnostjo in kontinuiranim iskanjem utehe v melanholiji vse bolj oddaljuje lastni folkovski podstati. Melanholični aspekt v folkovski in popoidni glasbi je običajno razumljen kot prilagoditev na čustveno tiranijo, vdajo, ničnost, otopelost, brezbrižnost. Nadler v tem smislu izstopa s svojo perverzno perspektivo. Grozovitosti, čustveni udarci in osebnostni spodrsljaji v njenih delih ne privedejo do razrešitve. Ravno obratno: vse, kar se ji je rušilnega že zgodilo, poskuša v lastno zadovoljstvo še dodatno otežiti in preprečiti razrešitev. 

Njen diskografski opus nam je v zadnjih dvanajstih letih omogočil postopno spremljanje preobrazbe iz preproste otožne godrnjavke v čustveno stanovitno in neomajno glasbenico. Album Strangers, njen sedmi studijski projekt, že sam po sebi predstavlja argument o njeni avtorski ostrini in premišljeni izrazni usmeritvi. Tokrat se naslanja predvsem na koncepta odtujenosti in osebne razdvojenosti. Slednje je čutiti ne le v besedilih, temveč tudi v aranžmajih, kjer prihaja do kontrastov med country ovinkarjenji, pomirjajočimi klaviaturami in kriptičnimi godali, enkrat drevenečimi, drugič pa eklektičnimi strunjavami. Preko slednjih se razlega Marissin jokav, a obenem topel, mehak in hipnotičen glas. 

Tako skladbe ne zvenijo kot neposreden krik posameznice na pomoč, temveč konsistentno puščajo vtis, da protagonistka dobro ve, kakšen je zanjo ustrezen izhod iz nelagodja. V uvodni Divers of the Dust z verzom: "You were the bullet fired into the ravaged land" vzpostavi misel, da je morda celo bolje ostati na terenu pogube. 

Poslušalec ob spoznavanju albuma ugotavlja, da pobeg iz stiske ni njeno glavno vodilo. Avtorica namreč ravnodušno pluje nad apokaliptičnimi dogajanji, naravnimi nesrečami in razdrtimi dušami. Do tovrstnih tragedij, četudi so se morebiti zgodile neposredno njej, je vzpostavila specifičen odmaknjen odnos, ki  ne stremi k izboljšavam stanja. Pušča vtis, da raje še naprej postopa od zgoraj in čustveno nevpleteno spoprijema z zamišljenimi liki v skladbah.

Zlovešči vsebini besedil navkljub Nadler s svojim glasom  premišljeno poustvarja milino in pristno ponižnost. Lep primer je skladba Janie in Love, v kateri eterično izraža: "You're a natural disaster and I am watching you blow up everything. You touch and the earth will crumble. You speak and hurricanes attack". Tovrstno vsebino, ki sama po sebi terja akcijo in nekaj agresije, je pretkano zaklenila v neočitajoč, jasen, melahnolični spev, in se tako odvezala soočenja tako s povzročiteljem kot z naravno katastrofo.

Na albumu Strangers prednjači naracija o posameznici, ki je svojo modrost sistematično vzpostavila na podlagi izživetega. Meje med lastnimi in tujimi izkušnjami so namerno subtilno zabrisane, s čimer želi Nadler poudariti človeški univerzalizem. Vsak živi svojo zgodbo, opazuje druge okoli sebe in si skuša ustrezno ponastaviti strategije za napredek. Pri tem vzpenjanju Marissa močno simpatizira z izjalovitvijo, kar denimo potrjuje tudi verz: "So many fairweather friends, problem is when the weather ends." iz skladbe Katie I Know. Gre za eno izmed zvočno bolj utrjenih skladb na plošči. Četudi je skladba instrumentalno precej slojevita, je njen razvoj počasen, nenatrpan in spokojen. Uvodno ganljivo strunjanje utišajo klubsko zveneče klaviature, na katere je zapela svoj čuten, sanjav in mestoma veder glas. Dekorativni odzveni godal složno potujejo z izraženo samotolažbo in njenemu zavračanju puhlih upov: "They say you'll come back to me, but I won't count on anything".

Tarnajoč odzven električne kitare, ki si ga je v naslovni skladbi privoščil producent Randall Dunn, skoraj naravno in počasi preliva country žalostinko. Njene folk korenine, ki so bile že deloma pozabljene, v skladbi Strangers znova poženejo. Slednje je na plošči dobrodošel preobrat. Vsebinsko se na albumu pojavljajo koncepti izgube, preminulega in izgubljenega. Ti koncepti so predstavljeni skozi Marissino odtujeno perspektivo nad dogodki in ljudmi, s katerimi nima  vzpostavljene čustvene vezi. V Strangers izjemoma preneha lebdeti. Osredotoči se nase in na misel: "I Am a Stranger Now". Čutnemu naboju, ki jo je popadel, se ne uspe upreti. Tukaj na albumu prvič dopusti možnost, da si po vsem, kar se ji je že zgodilo, lahko prizna, da je pod kožo še krvava. Ta  moment da plošči še dodatno težo, saj tovrsten zlom potrjuje težavnost ohranjanja zrelega in distanciranega odnosa do lastne tragedije. In to je Nadlerjevi na zadnji studijski izdaji nedvomno uspelo. Tokratni albumski izpovedi pa lahko v živo prisluhnete v nedeljo, 18. 12., v Kinu Šiška.