Mark Kozelek with Ben Boye and Jim White: 2

Mark Kozelek with Ben Boye and Jim White: 2

Recenzija izdelka
24. 2. 2020 - 19.00

Caldo Verde Records, 2020

 

Sedmega februarja, 14 dni po njegovem triinpetdesetem rojstnem dnevu, je novo diskografsko desetletje otvoril tudi kultni kantavtor Mark Kozelek. Njegova prva izdaja v novi dekadi je plošča sodelovanja z multiinštrumentalistom Benom Boyem in bobnarjem Jimom Whitom. Album je že drugo dejanje sodelovanja trojca, torej je nadaljevanje prvega albuma, ki je izšel leta 2017.

Nova mojstrovina Marka Kozeleka.
 / 19. 2. 2014

Iz plošče v ploščo postaja čedalje bolj očitno, kako težko je ostati ljubitelj glasbe Marka Kozeleka. Njegov glasbeni opus je iz leta v leto obsežnejši, a žal tudi iz plošče v ploščo vse bolj utrujen. Zgodnja leta Markove kariere so bila brez dvoma polna izjemnih trenutkov. Plošče zasedbe Red House Painters veljajo za absolutne klasike folkovskega slowcora, Koz pa je tudi v nadaljevanju kariere pod imenom Sun Kil Moon svoj opus držal na zavidljivo visokem nivoju. Nato je leta 2014 svet pretresel z izjemno ploščo Benji, ki ji je slabo leto kasneje sledila Universal Themes. Na obeh je dodobra prevetril predvsem podajanje besedil, na Benjiju se je še napajal iz lastne preteklosti, z Universal Themes pa je v celoti prestopil v kontemplativno popisovanje lastnega vsakdana, v obliki uglasbljenega dnevnika. Plošči danes retrospektivno delujeta skoraj kot prekletstvo, z njima je namreč postavil verjetno previsoka merila sam zase. V poplavi vseh plošč, ki so sledile, se danes zdi, da Kozelek poskuša spet doseči ta nivo, a žal uspe le ponavljati stare trike, ki so iz albuma v album bolj izpeti.

Ne glede na dejstvo, da je Kozelek zadnji del svojega opusa snemal v različnih postavah in tudi sodeloval z raznolikimi dobro profiliranimi glasbeniki, vse te plošče zasenči predvsem njegov značilen karakter. Vztrajna oblika viskoznih dolgih kompozicij, spremljenih z Markovimi dnevniškimi refleksijami v obliki besedil skladb. In tudi v kontekstu sveže plošče v nocojšnji Tolpi bumov se zdi, da se njegov bazen navdiha le še dalje prazni.

V glasbenem smislu plošča 2 sicer rahlo odstopa od nekaj svojih predhodnic. Ben Boye v zvočno sliko prispeva zanimiv moment klavirja, ki se v Kozelekovem opusu ne pojavlja preveč pogosto. Jim White je absolutno suveren z bobni in v skladbah, ko Kozelek končno spet prime za akustično kitaro, vse skupaj deluje, kot da še obstaja upanje za staro godrnjalo iz Ohia. Vse skladbe so prežete z umirjeno jazzovsko atmosfero v kontrast običajni folkovski slowcore dimni zavesi, ki smo je s Kozelekem najbolj vajeni. 

Kozelek je leta 2015 zvenel intimno, a hkrati zabavno. Poslušalca je začaral s čustvenimi opisi in tihožitji iz lastne preteklosti, hkrati pa je znal navreči tudi kak oster komentar. Ne glede na to, da je pogosto izpadel kot pijan stric na božični večerji, je takšno godrnjanje zaznamoval določen čar. Da je Kozelek namerno provokativen in da se pogosto v svojih besedilih norčuje iz samega sebe, je že znano dejstvo. Ni potrebe po strinjanju z njim, lahko pa vseeno uživamo v njegovi glasbi.

"if you listen to the new Kendrick Lamar record "not on shuffle" there's a really good message there."
 / 10. 2. 2018

Danes je Kozelekova forma žal tako zelo zlorabljena, da je kritična viskoznost njegovega pripovedovanja popolnoma izginila. Namesto kuriranega popisovanja lastnih občutkov so tu neurejeni in zmedeni izlivi človeka, ki se ne najde več v trenutnem stanju sveta. Če so nekatere njegove pretekle izdaje še zaznamovale kvalitete, ki jih lahko povežemo tudi denimo z duhom serije Curb Your Enthusiasm, zadnja plošča premore premalo ostrine in Markov vsakdan tokrat res že deluje kot razkuhana pašta. Mogoče še največ zanimive kontemplacije avtor ponudi z besedilom skladbe Where’s Gilroy, v kateri z naključnimi sogovorniki kontemplira lanski pokol v mestecu Gilroy. Na koncu se začne spraševati, kam pa ta skladba sploh pelje, kar mogoče predstavlja najbolj meta moment na celi plošči. Prelomen trenutek, ko se začnemo spraševati, ali nas Kozelek enostavno zajebava, jasno je namreč, da se zaveda nesmislov lastnega toka misli, a kljub temu nadaljuje. 

Kot kaže, se Mark Kozelek na stara leta ne misli umiriti in premisliti lastnega izdajateljskega modela. Plošče izdaja, kot da bi se mu šlo za življenje ali smrt, in pri tem se niti najmanj ne sprašuje, kako poslušljivo ali smiselno je vse skupaj še za koga drugega. Na trenutke še vedno pričara vse tisto, zaradi česar ga imamo zvesti poslušalci radi. A le želimo si lahko, da bi v prihodnje njegova diskografija postala bolje kurirana.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness