Zvočni prepihi, 2019

Ko smo se konec lanskega novembra nekateri sodelavci Radia Študent odpravljali v Klub Metulj v Bistrico ob Sotli v sklopu festivala Zvočni prepihi - Roaming Of Sound Rebels, se nam je v mislih prikazoval tudi solo nastop violinista Marka Jeniča. Ta je namreč na prvi dan festivala beležil izid in predstavitev svoje prve solo plošče. Zanimalo nas je kako bo posneti dokument improvizacije glasbenik oblikoval v živo. Če na albumu ...breznavdiha... z ušesi sledimo violini, činelam in orglicam, smo med nastopom v živo videli in slišali drugo strunsko glasbilo, namreč citre, ter gramofon, ki ni vrtel plošče, temveč se je sukal v prazno in je naefektiran ustvarjal hrupno kuliso. Za svoj prvi instrument, ki predstavlja ogrodje albuma, je Jenič poprijel zgolj ob koncu, za nekaj sekund, kot da bi se nam hotel nasmehniti ali pribiti šalo za na konec. S tem se je spretno izognil violini in s tem ponovitvi posnete improvizacije s plošče, ki to seveda nikoli ne more biti. V tem primeru smo se morali torej zadovoljiti zgolj z relikvijo preteklega posnetega dokumenta, ki je denimo poustvarjala določen Markov zvočni besednjak in dronovske prvine.

Kaj je botrovalo takšnemu koncertu oziroma predstavitvi, je seveda nesmiselno vprašanje, sploh ob zavedanju neponovljivosti. Gotovo pa je, da je plošča že takrat za avtorja predstavljala precej oddaljeno zvočno sliko, posnetek je namreč nastal že leta 2016 in tako je izdelek ...breznavdiha... še toliko bolj unikatna izkušnja. Edinstvenost albuma ne leži zgolj v njegovi neponovljivosti, temveč tudi v tem, da gre za enega redkih, če ne za edini tukajšnji zvočni zapis solo violine znotraj miljeja proste improvizacije, četudi vse skladbe niso v celoti zgolj violinske, saj dve krasijo činele in orglice. Tudi violina sama v kontekstu takšnih prostih godb ni prav pogosta, to godalo je pri nas še vedno pretežno rezervirano za klasično in etno muziko. Nenazadnje se poleg Jeniča med improvizatorji ne pojavlja veliko drugih violinistov, trenutno je tu predvsem še članica zasedbe Širom Ana Kravanja, s katero z Markom igrata tudi v zasedbi Olfamoštvo.

Slušno podobo albuma ...breznavdiha... navdihujejo med seboj podobno cvileči zvočni signali violine, činel in orglic, kar vzpostavi zanimive odnose med zaigranimi zvoki. Le-te Marko medsebojno kombinira in rekombinira, mestoma pa jih ob sočasnem igranju kar nekako staplja v dronovsko elektroakustično drsenje. Omenjenemu odnosu rekombinacije konkretno sledimo v kratki skladbi ...intro..., ki jo sestavlja drsanje po čineli, verjetno z lokom, ter škripajoč zvok, ki spominja na nasilno drgnjenje strun z lokom ob leseno telo violine. Primer zvočnega stapljanja je najbolj prisoten v komadu ...brezna slova..., v katerem se dromljanju činele postopoma približujejo orglice. Slednje zaradi ponavljanja težijo k mantričnemu doživetju, ki ga ponekod pretrese le tišina ali vmesno višanje oziroma nižanje jakosti zvoka.

Preostale skladbe, denimo ...bre zna slova... ali ...brez nas lova… - pri čemer nam je do sedaj postalo že jasno, na kakšen način se avtor poigrava tudi z naslovi -, sledijo igri solo violine. V prvi omenjeni Jenič hipno in spretno spreminja svoj način igranja ter dinamiko, s čimer lepo demonstrira lastno zvočno elastičnost, raznovrstnost v pristopih k igranju. Od postopne mirnejše plovbe lahko vihravo zdrvi v območja, ko violina v visokih tonih že skoraj kriči ali celo vzbuja nelagodje. Drugo omenjeno skladbo zaznamujejo nežnejše, skoraj klasične baladne razsežnosti, četudi skokovita dinamika ni nič manj prisotna, le na trenutke je v skladbi lažje prepoznati konvencionalnejše melodične vzorce. Sledi še krajša skladba ...outro..., v kateri prevladuje ubiranje strun in s katero album prijetno izzveni.

S solistično ploščo nam Jenič ponudi izredno močno izkustvo, ki ga zaznamuje prelivanje oziroma kombiniranje barv zvoka ter s tem občutij, pa tudi nasprotja, ki nas transportirajo v daljne valujoče širjave, presekane s tihimi brezni. Muzičist, katerega posnetkov igranja sicer ni na pretek, tu vse svoje veščine strne v unikatno zvočno popotovanje, ki ga krasijo ohlapne strukture hipnega navdiha, četudi pred ploščo stoji naslov ...breznavdiha... Ne vemo, koliko in kdaj bo Jenič še nastopal v solo izvedbi, gotovo pa bo igral z zasedbo Oholo! Priložnost lahko zgrabite vsaj tega maja na festivalu Jazz Cerkno 2020, kjer bo omenjeni kolektiv predstavil svoj prvi album.