Terp, 2012

V današnji Tolpi Bumov tokrat poslušamo prav posebno ploščo, ki je plod posebnega angažmaja. Pod njo sta podpisana v teh krajih dobro poznana skandinavska free-jazz improvizatorska velikana Mats Gustafsson na baritonskem saksofonu in Paal Nilssen-Love na bobnih, ter etiopski mojster lire „krar“, Mesele Asmamaw. Snemanje te plošče je bilo del projekta cenjenih nizozemskih post-punk aktivistov The Ex, ki se po Etiopiji potikajo že dobro desetletje in ki so v tem kontekstu najbolj poznani po izredni plošči „Moa Anbessa“, na kateri so sodelovali z etiopsko saksofonsko eminenco,  Getatchewom Mekurio [getačevom mekurjo]. Morda pa je manj znano, da so v zadnjem desetletju v Etiopiji izvedli kar nekaj projektov in akcij, ki niso vedno nujno povezane z njihovim igranjem. Tako so v Etiopijo odpotovali s karavano eksperimentalnih elektrofonikov, spet drugič so se podali v območja neodvisnega kreativnega popa, snemali razna sodelovanja in se za gostoljubnost oddolžili tudi z nekaj tehnične pomoči in instrumentalnih rezervnih delov. To je bilo še posebej očitno v zadnjih dveh saksofonskih projektih, del enega izmed teh z naslovom „Free The Jazz“, pa je tudi pričujoča plošča.

The Ex in glasbeniki, ki so se znašli na poti z njimi, so k tovrstnim sodelovanjem vedno pristopili z močnim sidriščem v „do-it-yourself“ etiki in s popolno odsotnostjo kakršnekoli vzvišenosti. To so kolegialna, „grass-roots“ sodelovanja od spodaj, ki zaobidejo kolonialne logike eksploatacije in eksotično-pokroviteljske optike. Marsikdo je torej ob sodelovanju dveh evropskih free-jazz težkokategornikov z mojstrom krara posledično zastrigel z ušesi. Snemanje se je zgodilo ob samem koncu projekta „Free The Jazz“ leta 2010, in to v sobi številka 101 hotela Baro v Addis Abebi, kjer so glasbeniki ta čas prenočevali.

Poleg poznavanja dela Gustafssona in Nilssen-Lova ter nekaj plošč popularne glasbe z Meselom Asmamawo, pravzaprav nimamo prave vednosti o svobodnejših oblikah jazza in improvizacijskih sodelovanjih v Etiopiji. Zato je smiselno plošči „Baro 101“ prisluhniti s karseda neobremenjenimi ušesi. Že v prvem od dveh dvajsetminutnih improvizacijskih kosov, ki jo tvorijo, lahko slišimo trk različnih pristopov k improviziranemu zvočenju zadnjih nekaj desetletij, ki so v vsakem primeru historično močno informirana. Heterogena in razpršena ekspresivnost, ki jo propagirata Gustafsson in Nilssen-Love ima jasne korenine v afro-ameriški dediščini, ki je tudi sama konglomerat različnih trans-kontinentalnih žanrskih entitet. Njuna spontana interakcija z Meselejem Asmamawo pa sproži tako kompleksno mrežo večsmernih tangent, da se lahko poslušalec prav slastno izgubi v vrtincu spominsko-žanrske posredovanosti ter seveda energične neposrednosti hipnega zvočenja. Skupinska igra krara, okitenega z efekti - predvsem wah-wahom in distorzijo, bobnov in saksofona je gibka in prekopicevajoča – obenem surova ne-idiomatična izmenjava ter jasno zakoreninjena tradicija „call-and-response“ lirizma.

Gustafsson se pogosto drži preprostih, slavnostnih post-aylerjevskih linij, medtem ko se Asmamaw in Nilssen-Love predajata živahnemu ropotanju. Občasno pa njegov bariton prevzame vlogo cmokajočega basa, medtem ko odzveni harfinih akordov za hip prikličejo harmonske pokrajine afro-latin-jazza različnih izvorov in časov. V drugem komadu nekje na sredini nepričakovano vznikne etiopski napev, v katerem Asmamaw tudi zapoje, medtem ko zraven brbota Nilssen-Love v brezčasnem pulzu, ki presunljivo poveže organskost in vitalnost številnih glasb, ki se ne podrejajo shematsko-metronomskemu diktatu. To je mogoče eden najbolj pomenljivih trenutkov plošče, saj je naboj s katerim se povežejo naziranja različnih glasbeno-kulturnih konfiguracij res impresiven. In človek se vpraša zakaj, če se že dogajajo evropsko-afriška sodelovanja na področju ljudskih glasb, le-ta večkrat ne zvenijo vsaj približno tako?

A to je le majhen del zgodbe, saj je težišče tega projekta drugje. Večina dogajanja je locirana v vmesnih prostorih srečevanja, elementarnih teksturnih in dinamičnih prvin, ki kljub prepoznavnosti premorejo hipno iskrivost in svežino. Relativna redkost tovrstnih sodelovanj pa kliče tudi po ponovitvi, saj bi slišno medsebojno tipanje sčasoma lahko preraslo v kaj še močnejšega in ostrejšega.