Ghostly International, 2021

Največja slabost nove plošče ameriškega producenta in glasbenika Matthewa Deara je ta, da jo je posnel že pred dobrim desetletjem, kmalu po tem, ko je končal delo na kritiško zelo dobro sprejetem albumu Asa Breed. Ampak ne zato, ker bi z zapoznelim izidom zamudil kakšen trendovski vlak iz tistega obdobja. Čeprav se je vsaj z eno nogo znašel v krogu indie pop popularnežev, je Dear raje kot trendom vedno zaupal lastni viziji, zato tudi plošča Preacher’s Sigh & Potion: Lost Album danes štrli iz povprečja približno toliko, kot bi štrlela pred desetimi leti. Slaba plat tega, da jo je posnel pred desetletjem, je le ta, da z gotovostjo še ne moremo govoriti o tem, da je Dear po obdobju klubskih razvratov v vlogi didžeja in verjetno nič manj ekscesnih skupnih turnej z bendi tipa Depeche Mode in Hot Chip naredil 180-stopinjski obrat.

Nekaj optimizma vendarle vzbuja to, da je ploščo pod svojim imenom spet objavil pri založbi Ghostly International, kjer se je zanj - in za založbo - pred dobrima dvema desetletjema vse začelo. Ergo: po nedavni streznitvi mu je bodisi postalo vseeno, kaj si bo o njem mislila sredinska publika, ali pa je preprosto prepoznal, da je plošča boljša, kot je mislil pred desetletjem, ko jo je odložil na polico in nanjo pozabil. Takrat se je raje posvetil delu na povsem novem, prav tako kritiško pohvaljenem albumu Black City, ki je kljub stilskemu zasuku s svojo indiepopovsko senzibilnostjo še vedno nagovarjal predvsem sredinsko občinstvo, podobno kot je to vzporedno takrat denimo počel v Evropi bolj prepoznavni Trentemøller. Recimo, da Dear, verjetno tudi na krilih priljubljenosti, takrat preprosto še ni hotel preveč begati svojega občinstva. Nekaj takega nenazadnje namiguje tudi spremni zapis ob izidu plošče, v katerem med drugim piše, da je Dear preprosto počakal, da ga njegovo občinstvo dohiti.

Feni ga vsekakor ne bodo dohitevali prvič. Po tranziciji iz njegovih povsem klubskih začetkov na prelomu tisočletja, ko se je že po izidu prvih singlov spajdašil z Richiejem Hawtinom, so se najprej navajali na Dearov bolj popasti dolgometražni prvenec iz leta 2003 in nato še na to, da je glasbo začel izvajati v živo z bendom. Že takrat je bilo očitno, da je, kljub temu da se je izvrstno znašel v vlogi producenta elektronske plesne glasbe, po duši verjetno bližje podobi klasičnega songwriterja – kar je verjetno logično, glede na to, da izjemno ceni Briana Ena. Vendar pa je morda spregledal le to, da je Eno skoraj vedno produciral vrhunske bende, ki so si ga izbrali prav zato, da so se z njegovimi inovativnimi studijskimi posegi odlepili od povprečja. Po drugi strani je Dear svoje nesporno producentsko znanje izkoristil predvsem za poliranje lastnih skladb, v teh pa kljub njegovi odprtosti za inovativnost po navadi ni bilo prostora za kakšne večje ekscese. Tem se je raje posvečal pod svojimi psevdonimi, zdaj pa je z novo-staro ploščo to storil še pod svojim pravim imenom.

Ob tem je zanimivo, da je nova plošča stilsko najdlje od pravil klubsko orientirane glasbe, ki jo Dear ustvarja pod imeni Audion, Brain in Jabberjaw, morda le z izjemo minimalističnega tehnaškega komada Hikers Y. Osnova večine ostalih skladb je namreč v skoraj tipično singer-songwriterskem formatu, ki na račun repetitivnega zankanja povzorčene kitare, klavirja, harmonike in še kopice akustičnih zvočil, dobi že skoraj folkovsko ali pa countryjevsko podobo. Tukaj se Dear pravzaprav vrne v svoja najstniška leta, ko je pred selitvijo v Detroit glasbo spoznaval tudi preko svojega očeta, ljubiteljskega glasbenika in menda zelo dobrega country, folk in blues kitarista. Ker je šel v začetku najprej tudi sam po očetovih stopinjah in igral kitaro, je plošča Preacher’s Sigh & Potion: Lost Album za Deara morda celo nekakšna vrnitev k njegovim pravim koreninam. Hkrati pa je res, da bi bila brez vseh izkušenj, ki si jih je nabral kot producent, gotovo slišati povsem drugače. Ironično, glede na to, da je glavna razlika med novo in prejšnjimi ploščami prav ta, da pri skladbah z nove plošče ni pretiraval s producentskimi prijemi, temveč jih je pustil v precej izvirni obliki, kar v primerjavi z drugimi glasbeniki sicer spet ne pove veliko. To, kar je za Deara relativno surov komad, je za koga drugega pač že v osnovi producentsko izpiljen komad. Toda razlika se nedvomno občuti, predvsem na račun tega, da komadi zadihajo, zaradi česar slišimo več Deara in manj njegovega producentskega znanja. Ko se to eksplicitno pojavi, ga Dear vedno spretno in subtilno podredi izpovedi komada, s čimer močno spomni na izjemno ploščo A Life Without Fear, s katero se je nemški elektroakustičar Ekkehard Ehlers študiozno lotil zapuščine delta bluesa. No, v primeru Deara in njegove plošče Preacher’s Sigh & Potion: Lost Album ne gre za novo študijo countryja ali folka. Prej gre za lepo zaokrožen komplet neobremenjenih skladb z Dearovo prepoznavno senzibilnostjo, ki jim tokrat bolj veseljaško in lahkotno razpoloženje narekujejo še humorna in norčava besedila.