Rhymes of an Hour, 2013

Začelo se je z namigovanji v Reviji Rolling Stone pred štirimi leti, nadaljevalo s »teaserji« v obliki singlov in redkimi nastopi, z izidom plošče Seasons of Your Day konec septembra pa je negotovost končana. Kralji sanjave atmosfere in sonične melanholije, Mazzy Star, so se vrnili v velikem stilu. Kar sedemnajst let je moralo preteči od njihove zadnje diskografske aktivnosti, plošče Among My Swan, in čeprav niso nikoli uradno razpadli, smo nad izidom novega albuma obupavali tudi najbolj hardcore feni. Ker je v tem vmesnem času odrasla kar cela generacija, ki se bo v Tolpi bumov z Mazzy Star zvočno soočila prvič, se mi zdi primerno, da dvignemo njihov zgodovinski rep. 

Ta je precej dolg in sega v prvo polovico 80-ih prejšnjega stoletja, konkretno v Los Angeles, kjer se je takrat oblikovala močna psihedelična »revival« scena, zaokrožena pod imenom Paisley Underground. V bendu iz te scene, Rain Parade, je deloval tudi David Roback. Po prvem albumu jih je zapustil in zbral novo ekipo pod imenom Clay Allison. V bendu je bila tudi nekdanja basistka Dream Syndicate, Kendra Smith. Že hitro po prvih singlih se preimenujeta v Opal in zvočni temelji kasneje nastalih Mazzy Star so bili zaliti.

Istočasno je na L.A. sceni deloval tudi folk duo Going Home, v katerem sta delovali Hope Sandoval in Sylvia Gomez. Kot mladi študentki sta bili fenici skupine Rain Parade. Pod spletom okoliščin sta se spoznali z Davidom Robackom in ga seznanili s svojim delom. Ta je tudi produciral njun prvenec, ki pa ni nikoli izšel. Je pa zato luč sveta zagledal prvenec skupine Opal – Happy Nightmare Baby. Izšel je leta 1987 za Rough Trade v Angliji in SST v Ameriki. Album je s svojim počasnim neo-psihedeličnim zvokom močno štrlel iz kataloga založbe SST, sicer znane po številnih pankovskih bendih. Marsikdo se je prav preko Opal prvič soočil z zvoki psihedelije. 

Opal so svoj šok doživeli na prvi britanski turneji, ko so nastopali kot predskupina Jesus and the Mary Chain. Na odru dvorane Hammersmith jih je sredi koncerta zapustila Kendra Smith. Hope Sandoval, ki je bila z Opal takrat na turneji, je tako vstopila v njene čevlje in dokončala tour. Krajše obdobje sta Roback in Sandovalova še nastopala pod tem imenom, nato pa sta se preimenovala v Mazzy Star.

Pod tem imenom je v letih 1990 in 1996 nastala trilogija albumov »She Hangs Brightly«, »So Tonight I Might See« in sklepni »Among My Swan«. Na njih so do popolnosti razvili svoj počasen, eteričen psihedeličen zvok, ki v prvi vrsti temelji na sanjavem vokalu in pojavnosti pevke Hope Sandoval. Okoli nje je Roback spletel nežne zvoke akustičnih in električnih kitar z blagimi distorzijami, vključeval zvoke klavirja, violin in godal, vse skupaj pa zavil v asketski maniri, značilni za Velvet Underground. V pesmih so se spogledovali z angleškim folkom, americano, countryjem in bluesom, vsak stil posebej pa je bil prefinjeno doziran, nežno umeščen in zaokrožen v bogat zvočni spekter Mazzy Star. Zaradi svojevrstnega pop podtona so imeli v tistem obdobju tudi soliden komercialni uspeh.

Ker so razvili svojo posebno, počasno atmosfero, jih lahko skupaj z generacijskimi sopotniki Galaxie 500 štejemo za nekakšne botre »slowcora«, termina, ki so ga do popolnosti razvili recimo Low iz Minnesote. Njihova glasba je tudi izjemno filmična in prav čudno je, da se še niso pojavili v kakšnem filmu Davida Lyncha. So se pa pesmi Ride It On, Fade Into You, Into Dust, Flowers in December lahko slišale v številnih drugih filmih in serijah, tudi v kultnih Sopranovih. V vmesnem obdobju nedelovanja Mazzy Star je Hope posnela dve plošči pod imenom Hope Sandoval & The Warm Invention, vendar so bili odzivi bolj mešani.

Ampak končajmo to lekcijo za malinovce, ki so se rodili v zadnjih sedemnajstih letih, toliko smo namreč čakali na novo ploščo Mazzy Star, in se posvetimo albumu Seasons of Your Day. Gre za petdesetminutno zbirko desetih pesmi, ki me je kupila že v samem uvodu v album. Odpre ga namreč krasna pesem In The Kingdom, ki se prične z enostavno klavirsko frazo, slavnostno zvenečo kot na old school poroki v Las Vegasu. Z nežnim »slajdom« se ji pridružita Roback in diskretna ritem sekcija ter njeno visočanstvo Hope Sandoval, ki je tudi v zrelejših letih nadvse očarljiva. Sledi ji asketska, akustična pesem California, tudi prvi singl s plošče. Nežna, sanjava I've Gotta Stop ima potentnost njihovih najbolj uspelih skladb. Krhka Does Someone Have Your Baby Now je bližje britanskemu folku, pa z naslednjo ponovno izlet v sanjavo americano, kasneje v zadimljeni blues in tako izmenjujoče vse do konca plošče, ki jo zaokrožijo z umazanim »slajdom« ožarčeno Lay Myself Down, po zvoku zelo blizu zgodnjim Cowboy Junkies. Na pesmi Spoon je sodeloval tudi Bert Jansch, ikona britanskega folka, ki pa je medtem že podlegel raku.

Album Seasons Of Your Day ob poslušanju ponuja predvsem razmislek o relativnosti časa. Seveda v kontekstu odsotnosti Mazzy Star s scene na eni strani in brezčasnosti glasbe, ki jo ustvarjajo, na drugi. Ta je vedno stala sama zase, brez potrebe po predalčkanju. Tudi danes ni nič drugače. Album bi lahko nastal kadarkoli v zadnjih tridesetih letih. In razen tega, da zvenijo zrelejše, da je produkcija malenkost bolj bistra, jih še vedno krasijo vse tiste značilnosti, zaradi katerih smo jih številni tudi vzljubili. In glede na vso lepoto njihove pozitivne melanholije, ki jo premore plošča Seasons Of Your Day, bo ta naklonjenost še trajala.