Dunham, 2012

All star "projektni" kolektiv newyorške soul, funk in afrobeat scene, Menahan Street Band, se po zelo debelih štirih letih le vrača z drugo ploščo sladkobno grenkobnega inštrumentalnega soula. In kot pred štirimi leti, tudi tokrat stavi na natančnost in nepretencioznost.

Zakaj je trajalo štiri leta, da so strici z ulice Menahan izdali drugo plato, pa čeprav so prvo hvalili z vseh strani? Čeprav so prvenec kritiki ocenjevali z odliko in čeprav ga je s semplanjem potrdila cela vrsta prvokategornikov ameriškega hip popa, kot so  Jay-Z, 50 Cent, Kid Cudi in Curren$y? Odgovor je v resnici preprost. Ker imajo prav vsi člani skupine svoje matične bende. Menahan Street Band je tako neke vrste projektna namešanka članov sicer precej uspešnih mestnih band, kot so The Dap Kings, Antibalas in The Budos Band. Fantje so si življenja dodatno zakomplicirali s tem, da so uradna skupina veteranskega pevca Charlesa Bradleya - skupaj so lani izdali Bradleyev povratniški album, potem pa seveda skupaj tudi ogromno nastopali. No, po štirih letih so se vaje v dnevni sobi pobudnika iniciative, kitarista Toma Brennecka, spet začele. Na ulici Menahan v Brooklynu so sestavili še en izjemen izdelek sodobnega retro soula, oskrbniško pomoč pa jim je verjetno nudil tudi studio njihove krovne založbe Daptone, ki se nahaja le nekaj ulic stran.

Nova plata The Crossing se od prvenca druščine v resnici razlikuje le v detajlih. Je seveda popolnoma inštrumentalna in morda za odtenek še bolj ležerna. Na pohodu je več slogov, pa tudi inštrumentov. Z raznimi brenkali, kot je slide kitara, se približujejo folku, na enem posnetku ethio jazzu, na večih pa celo težko etiketirani namešanki indieja, ki bolj kot v pregovorno prešvicana poletja New Yorka, od koder sicer prihaja, paše v prazno zimsko podeželje, kar potrdi tudi zasnežena naslovka ploščka. A še zmeraj se čez ves material vleče netrendovski soul - mehak, a ne pretirano mehkoben, včasih sladek, a ne osladen, drugič disharmonično grenek, a prav nič težaški. Člani skupine Menahan Street Band so obvladači, ki igrajo na stotine koncertov letno in tako so pričakovano kompaktni, povsem točni in natančni. Aranžmaji držijo skupaj kot tri dni star drek (referenca na Tribe Called Quest!), pihala pa imajo povsem kolektivno vlogo, saj ni absolutno nobenih solerskih vložkov.

Čeprav se bo slišalo kot popoln kliše, pa je godba ekipe Menahan Street Band povsem edinstvena. Težko jo je primerjati s katero drugo skupino, razen seveda z El Michels Affair, kar pa je v resnici njena neke vrste predhodnica, saj v obeh igrajo nekateri isti glasbeniki. Soul premikajo v nekonvencionalno kohezivni okvir, ki ne zveni, kot smo tega navajeni. V soul godbi so se v desetletjih usidrali jasni normativi in le redki jih znajo ne le prevzemati, ampak tudi izrabiti. Menahan Street Band so za novi retro soul tako na nek način to, kar so bili Wu Tang Clan za ameriški rap okoli leta 1994. Seveda niso tako pompozno revolucionarni, a v tehničnem smislu delajo nekaj podobnega. Producent Wu-Tangov RZA ni iznašel novih tehnik, prijemov in tehnologij. Že obstoječe in zelo omejene je uporabil na svoj, izjemno surov način. Na način, na katerega drugi ne bi niti pomislili. S samosvojim semplanjem je pokazal, kako temačen in kung fujevski je lahko ameriški soul, ko se ga grobo, povsem lo-fi zanka v nove kontekste. Podobno delajo Menahan Street Band, celo slogovno prepoznamo zametke newyorškega raperskega podzemlja devetdesetih let. No, v resnici so Wu-Tangi tudi njihovi vzorniki. Kar so v preteklosti tudi že eksplicitno potrdili, tako z glasbo kot tudi v intervjujih, ko so priznali, da se zgledujejo po RZA-ju in zgodnjih Wujih in da skušajo predstaviti temno ali pa vsaj subtilno plat soula. Menahani prav tako vzorce soula precej nizkotehnološko, celo starošolsko zankajo v viže, ki niso prav nič patetične, prav nič srce parajoče in ne skušajo biti veličastne. Kljub temu, da delujejo zasanjano, pa so v resnici konkretne in bolj kot na prvo žogo, delujejo na podzavest. Opravka imamo torej s taktikami, ki sežejo nazaj vsaj do Isaaca Hayesa, ki je že pred več kot štiridesetimi leti pokazal inštrumentalno plat soula, torej glasbe, ki je dominantno sprejeta kot izrazito vokalna. Le da se je vmes zgodil še afrobeat, ethio jazz in lokalni wutangovski rap in Menahan Street Band tega pač nočejo zanikati. Ležerni soul s težo.