Fire, 2016

Delo Josephine Foster v tesnejši navezi z njenim možem Victorjem Herrerom smo v recenzentski obliki na Radiu Študent predstavljali že leta 2012 s Tolpo bumov za album Blood Rushing, krasno solo ploščo Josephine Foster, leto kasneje pa smo se posvetili tudi njenemu naslednjemu izdelku I'm A Dreamer, na katerem je Herrero sicer tudi gostoval, vendar bolj kot ne le kot instrumentalist s kitaro pri nekaj komadih. Njenega letošnjega solo albuma No More Lamps In The Morning in nekaterih drugih vmesnih projektov, denimo tudi sodelovanja s partnerjevim The Victor Herrero Bandom, tukaj nismo obravnavali, vsekakor pa gre njen celoten, raznolik in iskriv katalog z navdušenim žarom v očeh priporočiti vsakemu ljubitelju pogumnega pesmopisja, uglasbljene poezije in fine, avant folkovske patine, dovolj zvesto presejane skozi sita starih glasbenih oblik.

Glede Josephine Foster in njenih širših glasbenih interesov, vezanih na poezijo in tradicionalne glasbene forme, bomo torej danes molčali. Vendar pa se bomo tokrat ob njeni novejši zasedbi Mendrugo posvetili drugemu, bolj doživljajskemu polu njenega ustvarjanja, tistemu, ki sicer zelo zaznamuje njeno splošno predajanje glasbe, vendar ga običajno zaznavamo bolj skozi posredna dojemanja njene glasovne interpretacije ali zvenov posnetih aranžmajev, v vsakem primeru pa kipi od življenjskosti v takem ali drugačnem smislu, a vselej zelo očitno.

Nekateri skupinski projekti preprosto zmorejo že v zgolj diskografsko posredovano formo vcepiti družabni duh zasedbe in njeno doživljanje lastne dejavnosti, empatijo in srečo - ali nesrečo - skupnega ustvarjanja. Tak je letošnji album Nicka Cava in The Bad Seedsov, čeravno je posredovanje tam abstraktnejše in so glasbene forme manj neposredno otipljive. Mendrugo kot zasedba, zanimivo, uspe s podobnim učinkom skozi precej drugačno zgodbo, ki je manj konkretna naracija, a toliko bolj pač doživetje druženja. V Cavovem primeru je ključna sled družabnega momenta ustvarjanja uspeh v prenosu občutja, v primeru Mendrugo pa je tako občutje postavljeno že v izhodišče, pred aranžmajske okvire, pred sam koncept zasedbe.

Mendrugo je zdaj že nekaj let stara družba glasbenikov – bližnjikov, ki je nastala na videz priložnostno. Leta 2013 so brez vsakega pompa prispevali skladbo neki relativno obskurni folk kompilaciji, letos pa spet mimo večje izpostavljenosti izdali album More Amor - predmet tokratne Tolpe bumov. Predstavitev smo začeli s ključno vlogo odnosa Josephine Foster in Victorja Herrera, ki zdaj že nekaj let izjemno prožno predajata občutja njunega skupnega življenjskega teka, katerega pomemben del je glasbeno ustvarjanje in - prav tako - uživanje, ki v njunem primeru pomeni še toliko več. Skozi odnos z literaturo, poezijo, slikarstvom, lokalnimi glasbenimi tradicijami in posamezniki, ki jih vključujeta v svoje življenje, namreč očitno oblikujeta podobo specifičnega malega sveta, ki vključuje smisel in voljo lastnega vrtenja. 

Na albumu More Amor se jima pridruži Victorjev brat José Luis, Taku na tradicionalnih japonskih pihalih in španska folk glasbenica Lorena Alvarez. Iskrivi rezultat je izjemno težko opisljiv z besedami, toliko bolj je preprosto slišen. Pesmi, zaznamovane s tradicionalnim andaluzijskim pesmopisjem, stiki z americano, tehnično neobremenjeno živo izvedbo – kot ob druženju pri najboljšem lokalnem kulinariku, skoraj fusion vrlinami sodobne »world music« čorbe, osli, kozli, oljkami in ljudskimi običaji ..., te pesmi tukaj zaživijo v skoraj teatralni obliki, posredovani zgolj skozi občutje zvoka v posnetkih, ki se zdijo kot terenski posnetki, kar seveda ravno toliko občutno zares niso. Vendar pa tak zven in razposajenost, ki oživljata praznično trkanje s petami ob lesena kmečka tla in rdečice nasmehov prisotnih; tak zven deluje tako neobremenjeno in tako učinkovito prenaša občutje, da je opis z besedami, kolikor je nemogoč, tudi nepotreben.

Josephine Foster, Victor Herrero in prijatelji tukaj dostavijo enega bolj radoživih in preprosto uživaških albumov zadnjega časa in to ravno takrat, ko v posnetke skladb uspešno zapakirajo nekaj, česar naj albumska oblika ne bi zmogla. Živo intimno igranje glasbe, kolikor banalno se to sliši. More Amor je idealen »live« album, ki ni »live« album, ampak je glasbeni izdelek, ki poustvari občutje prisostvovanja živemu doživetju kroga glasbe, skoraj kot bi bil tu v kotu nek boben ali ukulele ali flavtica in kot da ga lahko pograbim in ga pograbim in prisostvujem, tudi ko tega dejansko ne zmorem.