AudioMaze, 2022

Ez Kî Me – Kdo sem jaz – zapoje kurdska pevka Meral Polat v istoimenski pesmi, ki je dala tudi naslov prvencu njenega od leta 2020 na Nizozemskem delujočega tria. Ob Meral sta v triu še dva v deželi tulipanov delujoča Američana, kitarist in klaviaturist Chris Doyle in bobnar Frank Rosaly. Slednjega smo pri nas večkrat slišali v raznolikih jazzovskih formacijah, predvsem s čikaškimi jazzisti. Posebej velja spomniti, da je kot član tria Cene, Torbjörn in Frank, ki ga tvorita še naš saksofonist Cene Resnik in švedski kontrabasist Torbjörn Zetterberg, leta 2020 nastopil na Zvončkih in trobenticah. Drugega Američana v triu, Chrisa Doyla, pri nas ne poznamo tako dobro, a že hiter pregled njegovih referenc razkrije, da ima bogate in pestre izkušnje v scenski glasbi in jazzovskem svetu – od big banda do manjših formacij in igranja z bendom Antibalas.

Največja neznanka nam torej ostaja pevka, katere ime nosi trio, a ob prebiranju njenega umetniškega rezimeja postane hitro jasno, zakaj je tako. Na Nizozemskem rojena Meral je svojo nadarjenost za umetnost namreč doslej izkazovala predvsem v gledališču ter televizijskih filmih in serijah. Pričujoči trio pa je – čeprav je dejavna v kar nekaj zasedbah – praktično njen prvi mednarodno opažen glasbeni podvig. Opažen pa je upravičeno in sicer zaradi več razlogov, ki pa jih bomo na tem mestu poskusili povzeti. Občuteno muziciranje, izrazito samosvoje petje, ki izžareva tako občutek za prilagajanje skupinskemu zvoku kakor tudi izjemno samozavedanje, in predvsem precej unikatna mešanica zvrsti in slogov igranja. Golo naštevanje tistega, kar v glasbi tria slišimo – tradicionalne kurdske in turške godbe, anatolski psihedelični rock, blues, jazz, afriški vplivi – niti približno ne odseva izrazne moči benda in učinka, ki ga ima godba treh odličnih muzičistov na nas.

Vse naštete zvrsti imajo v izrazu tria enakopravne vloge; nobena ne prevlada, nobena ni v ozadju, vse se ves čas prepletajo in med sabo oplajajo. Kot da bi trojica skozi glasbo izpričala misel, ki jo najdemo v naslovni pesmi: »V svoji srži ne poznam ne diskriminacije ne neenakosti«, ki jo je spisal pevkin pokojni oče, kurdski pesnik Ali Ihsan Polat. Poleg lastnih pesmi je Meral na albumu uglasbila številne očetove verze in mu album tudi posvetila. Njen trio se različnih godbenih tradicij loteva na nadvse izviren in intriganten način, saj raznolika dediščina glasbenikom služi kot izhodiščna točka za navdihnjene skladbe, ki se žanrsko gibljejo po zelo širokem polju. Enkrat je v ospredju bluesovska tekstura, ki jo trio plete tako iz ameriških kot afriških zvočnih niti. Drugič nas asketske in rahlo sfumatozne linije klaviatur povlečejo v svet temačnega alternativnega rocka, spet tretjič pa trio skladbo gradi na postavkah jazzovske improvizacije.

Poseben pečat žanrsko raznovrstnim skladbam daje glas pevke Meral Polat, ki jo odlikujejo sugestivni melizmi in pretanjene glasovne variacije. Tako kot se inštrumenti vsi po vrsti prepuščajo prostemu navdihu in tako kot se od skladbe do skladbe spreminjajo barve, tempo, način igranja in druge prvine muziciranja, nas tudi glas Meral Polat podobno pelje po širnih poljanah vokalne ekspresije. Od malone šepetajočega božanja prek mantričnega zaklinjanja do vznemirljivih vzklikov. Večkrat komadi zazvenijo v darkerskem ključu, z melanholičnim ali otožnim vokalom in plapolajočimi, na cerkvene pesmi spominjajočimi klaviaturami, ki si jih ni težko predstavljati v kakem komadu Nicka Cava in njegovih Bad Seeds. Drugod klaviature zazvenijo zlovešče, napadalno, kar denimo v komadu Wayê v kombinaciji z živčno, razcefrano kitaro ustvari občutek nenehne napetosti in pričakovane (raz)rešitve, ki pa se vedno izmika ... vse dokler se komad, malone na višku tenzije, preprosto in abruptno ne zaključi.

A taka struktura se ne ponovi, saj odlikujeta prav vsak komad drugačna zasnova in izvedba. Komad Gel Dedi z besedilom velikana turške lirike Nâzima Hikmeta je denimo lenobno bluesovski, s ponavljajočo se kitarsko frazo, ki nas počasi, z rahlo sanjaškim vokalom, povleče v svoj ritmično-melodijski vrtinec. Občutek, ki ga v poslušalcu vzbudi, je omotičen. Zdi se nam, da je komad zazankan v repetitivno frazo, ki nas bo posrkala v neskončen blodnjak. Kitarsko-bobnarska naveza včasih spomni na navidezni minimalizem kakih 75 Dollar Bill; tukaj poudarjamo besedo navidezni, kajti – tako kot pri omenjenih Američanih – bolj ko se dvogovor razvija, v njem opažamo vse več drobnih premen in prebliskov, ovinkov in postankov, ki skladbi dodajajo na barvitosti in pretkanosti. Meral Polat Trio iz komada v komad preseneča in vznemirja, dokazuje, kako so tradicije zlahka gibljive in gnetljive ter spremenljive, če se jih lotijo domiselni glasbeniki. Spotoma in na videz lahkotno med žmohtnim muziciranjem iz začetnih prvin trojica odličnih glasbenikov ustvari veliko več kot vsoto sestavin, neko novo živo zvočno tvorbo, ki bo – v to smo prepričani – od sebe dala še veliko užitnih poganjkov.