BMC, 2014

Michael Schiefel je v oktobru izdal novo ploščo z naslovom Platypus Trio. To je njegova 16. plošča, če upoštevamo še tiste, ki jih je izdal z zasedbo Jazz Indeed, kvintetom, ki se posveča bolj sodobnemu jazzu, in tiste, ki so nastale z zasedbo Thaerichen’s Tentett, kjer gre za desetčlansko zasedbo, podobno nekakšnemu mini big bandu. Njihova glasba pa sestoji predvsem iz uglasbene poezije in mešanja elementov jazza in klasike. 

Michael Schiefel je v slovenskem prostoru precej nepoznano ime, prav tako kot tudi drugje po svetu. In čeprav je v Nemčiji kritiško priznan in uveljavljen, ga tudi tam predvaja le peščica radiev. Gre za 44-letnega nemškega vokalista, ki se posveča predvsem jazzu in eksperimentalni glasbi. Študij jazz vokala in glasbene pedagogike je zaključil na berlinski Umetniški fakulteti, sedaj pa poučuje na Konservatoriju Franza Liszta v Weimarju. Schiefla se je prijel tudi vzdevek 'nemški Bobby McFerrin', a daleč od tega, da bi zvenel le kot McFerrinov posnetek. Schiefel svoje ustvarjanje bogati z drznimi eksperimentalnimi zvoki, ki jih spretno vključuje v svoje kompozicije.

Pri njegovi zadnji plošči gre pravzaprav za nov projekt, imenovan Platypus Trio. Zasedbo poleg Schiefla na vokalu in elektroniki sestavljata še Jörg Brinkmann na čelu in elektroniki ter Miklós Lukács na cimbalah. Izredno zanimiva in nenavadna izbira glasbil, ki presenetljivo dobro funkcionira. Schiefel je celotno ploščo zasnoval po aboriginski ustni pripovedki o kljunašu, ki je po različnih značilnostih podoben več vrstam živali. Sesalcem po tem, da ima dlako, ribam po tem, da večino časa preživi pod vodo, pticam pa po tem, da leže jajca. Pripovedka govori o različnosti in izjemnosti posameznih živalskih vrst in uči strpnosti in sprejemanja  drugih. Živali o tem pouči modri kljunaš, ki ne pripada nobeni, hkrati pa vsem trem živalskim vrstam. Tudi osem Schieflovih kompozicij na ploščku ima otroško igrive naslove, kot so Plešoči kljunaš, Kljunaš na obali, Kljunaška meditacija itd. Igrivost in magičnost pa se odražata tudi v glasbi tria. Le-ta se giblje med klasično, na kar nas napeljuje čelo, eksperimentalno, na kar nas opozarja Schiefel na vokalu in elektroniki, in ljudsko, kar slišimo v zvoku cimbal. Zasedba se giblje tako v tonalnih okvirih romantične glasbe, ki jih vztrajno bogati z vzhodnjaškimi in južnjaškimi pridihi, kot tudi v jazz harmonijah, ki se prepletajo z ekstenzivnimi tehnikami igranja in predvsem petja. 

Schiefel je tu pravi mojster. Če na začetku potrebujemo nekaj časa, da se privadimo na njegov nenavaden glas, ki ga na mestih z lahkoto zamenjamo za ženskega, si proti koncu plošče želimo še. Schiefel navdušuje z izjemno natančnostjo fraziranja, lahkotnostjo spajanja glasu z inštrumenti in različnimi barvami glasu – od izčiščenega, lahkotnega vokala do močnega in vsiljivega. Poslužuje se tudi vokalne perkusije in raznoraznih šumov, prasketanj, žlobudranj in drugih težko poimenljivih glasovnih tehnik. Ni ga strah zveneti ne glasbeno, ne muzikalno po merah standardne izobrazbe. Pravzaprav nas prav s tem preseneča. Vsekakor je mojster manipuliranja glasu. Edini del, ki po zanimivosti rahlo zaostaja za ostalimi, se pojavi takrat, ko Schiefel predstavlja neko besedilo, torej ko pripoveduje zgodbo. Tu zveni precej neprepričljivo. Sicer pa se poslužuje tudi loopanja oz. nasnemavnja vokala in uporabe drugih elektronskih efektov, s katerimi spretno manipulira. Več in bolj nazorno lahko to slišimo na njegovih solo ploščah, kjer elektronika in njegove glasovne zmožnosti resnično pridejo do izraza. Na plošči Platypus Trio je sicer vokal v ospredju, a vseeno veliko vlogo odigrata tudi čelist Brinkmann in cimbalist Lukács. Tako s tehnikami igranja kot s samim izvajanjem, ki je izredno delikatno in občutljivo na celoten zvok skupine. Čeprav je to šele njihovo prvo posneto sodelovanje, so fantje precej uigrani. To se pokaže tudi v delih, ko ostaneta Brinkmann in Lukács sama brez vokala in gradita drug iz drugega.

Kar zadeva pa Schiefla, lahko z gotovostjo trdimo, da je eden izmed pomembnejših jazz vokalistov našega časa. Čeprav v svetu ni tako poznan, niti malo ne zaostaja za vodilnimi vokalisti sodobne scene. Pravzaprav celo izstopa, in sicer zaradi svojevrstnega spajanja raznolikih glasbenih žanrov na nek drugačen, jazzovsko-eksperimentalno-klasično-ljudski način, vsaj na plošči Platypus Trio. Sicer pa odpira nova, drugačna vrata nadaljevanju jazzovske vokalne tradicije in upamo, da bomo v prihodnje od njega še kaj slišali.