Akuphone, 2021

Album, ki mu bomo prisluhnili v tokratni Tolpi Bumov, nosi naslov Maza Gusu in se idejno poigrava z legendarno figuro izmišljene starke, upodobljene kot Matera Goska. Ta je domnevna avtorica oziroma vir nekaterih znanih otroških verzov in melodij uspavank, ki so bile skozi zgodovino večinoma ustno posredovane prek mater in predvsem britanskih medicinskih sester. Po nekaterih špekulacijah naj bi podoba matere goske izvirala iz biblijskega, koranskega in etiopskega izročila, v katerih se pojavlja sabska kraljica, medtem ko na primer Francozi raje prisegajo na zgodbo o ženi frankovskega kralja Roberta Drugega. Po nekaterih opisih naj bi bila njegova kraljica med drugim talentirana za privabljanje otroške pozornosti s pripovedovanjem zgodb.

A glede na visoko število različnih teorij o ženskah, ki jih povezuje vrlina petja uspavank, čut za otroke, kovanje rim in ista gosja oznaka, tiste izvorne talentirane matere ne bomo iskali v nacionalno in religiozno obarvanih interpretacijah predvsem po Evropi razširjenih folklornih zgodb. Tokrat se bomo raje dotaknili sodobnejše adaptacije te mitske persone, nastale v širšim zahodnjaškim predstavam manj znanem kontekstu. Pozornost bomo namenili japonski ustvarjalki Mikado Koko, ki se je s svojim novim albumom vključila v katalog glasbenikov francoske založbe Akuphone.

Kot lahko preberemo tudi na internetni strani Akuphona, se založniki s tako imenovanim arheološkim pristopom zavzemajo za postavitev produkcije novodobnih zahodnjaških in azijskih glasb v družbene, politične in kulturne razmere, v katerih so nastajale. Skratka, njihov namen ni predstaviti “avtentične” ali “čiste” kulturne forme, ampak decentralizirati potrošnjo glasbenih del in slogov, ki jih oblikuje fuzija in tok medkulturne izmenjave elementov. Smiselno je omeniti še to, da nam premislek o načinih konzumiranja glasbe v sodobnosti ponudijo tudi same platforme, ki jih glede na njihovo institucionalno moč, prek katere se glasba ne predstavlja le zvočno, ampak tudi konceptualno in biografsko, ne moremo več ločevati od same slušne podobe.

Mikado Koko, iz Osake na Japonskem, se je na elektronski sceni pojavila leta 2017 kot klubska producentka deep housa in melodičnega tehna. A bodimo iskreni – njena začetna dela se zlahka porazgubijo v poplavi elektronske produkcije istega kova in nas kot poslušalce bolj kot ne pustijo otopele. V primerjavi z novejšimi stvaritvami, ki prodirajo v polje tiste “napredne” elektronske produkcije, zmožne ukrivljanja siceršnjega zaznavanja glasbe in sveta, bi si njene prve komade lahko prej predstavljali vrteti v okviru kakega afterpartija, iz katerega razočarano odgoskamo domov. Zdi se, da se je Mikado kot samosvoja izvajalka začela izoblikovati šele, ko je vzporedno z obratom fokusa na težnjo po doseganju spolne enakopravnosti svoj izraz pričela iskati v avantgardnih izraznih oblikah. V te med drugim vključuje tradicionalne japonske inštrumente in svoje intimnejše vokalno izražanje ter poetične pripovedovalske posebnosti.

Zvočno tkivo albuma Maza Gusu, kakršno se je sicer začelo oblikovati že na njenih predhodnih remiksih in lanskoletnih izdajah The Japanese Rimbaud in Nekomata, lahko za nazornejšo predstavo opredelimo z oznakami, kot so IDM, downtempo, breakbeat, glitch in denimo lo-fi estetika. Složno s poslanstvom založbe Akuphone se bomo tu izognili nekoliko evrocentričnemu izrazu hibridna glasba in ga nadomestili z njihovim predlogom – hyphenated music, ki bi ga lahko prevajali kot vezana glasba. Ne iščemo torej dednih osnov, iz katerih izhajajo razne oznake zvočnih oblik, ampak raje povezave, ki nastajajo ali pa se le pojavljajo skozi brskanje po glasbeni knjižnici sveta.

Ko prisluhnemo Mikadinemu novemu albumu, smo v prvem komadu soočeni z vsem domačo melodijo uspavanke. A ne traja dolgo, da se ta začne distorzirati in poslušalci smo za slabo uro pahnjeni v tavanje po nekakšnem labirintu japonske verzije Alice v čudežni deželi. Že drugi komad Ten Little Kuronbo, podložen z nabrejkano podstatjo, nas postavi v nekakšno neznano fiktivno okolje. A zanimivo je ravno to, da nas po daljšem poslušanju občutek čudnega začne zapuščati. Naša zmožnost prilagoditve in brušenja ušes lahko sprejema na prvi posluh povsem neobičajne zvoke in nič nepričakovanega ni, da nam na najprej trnjavo postlani poti do konca zadnjega komada še ta nova nenormalna normalnost začne postajati dolgočasna. Labirint podvajajočih se zrcal je namreč sestavljen iz enkrat manj, drugič bolj izrazitih sprememb, ki morda niso nič drugega kot nekoliko drugače postavljena kulisa osnovnih vzorcev, ponovitev oziroma zvočnih zank. Te v nas vzbujajo občutek nekakšnega konstantnega suspenza, ki morda nima drugega cilja, kot da postane sam sebi namen. 

Zdi se, da se s takšnim premikom znane vsebine v nov kontekst na nek način spremeni in razširi tudi dojemanje konteksta. V veliki meri lahko zasluge pripišemo domišljiji, ki popači zaznano resničnost in namesto njenega utrjevanja elemente predstavi skozi univerzalno težnjo po transformiranju in medsebojni izmenjavi tistega, kar nam je vsem skupno. Mikado Koko v svojem albumu s povezavo tradicionalnih japonskih elementov, ponavljajoče se zgodbe in žanrskih odvodov, ki jih poslušalci večinoma asociiramo z zahodno elektronsko produkcijo, namreč uprizori scenarij, v katerem zabriše okorele predstave o tistem, kar naj bi nam bilo domače glede na - na primer - nacionalno pripadnost.

Namesto iskanja originalne mame goske se bomo zato danes raje prepustili posredovanju subjektivne izkušnje s pomočjo prakse umetnice, ki je v svojem dosedanjem opusu prepotovala od popolne razpustitve tega, kar ji je bilo prvotno znano, do ponovne obuditve teh elementov na nov način skladanja. Da nam torej slutiti, da obstajajo tudi tiste stvarnosti, ki začnejo obstajati, ko album prek avtoričinega doživljanja zaživi tudi kot predmet poslušalčeve subjektivne zaznave in kot tak postane del mreže, v kateri je možno ustvarjati najrazličnejše zgodbe.