10K, 2023

Odkar je leta 2015 newyorški podtalni pljuvač MIKE na plano začel lansirati svoje rime, je marljivost ena mnogih besed, s katero bi lahko opisali njegov odnos do ustvarjanja. Skoraj vsako leto je bodisi na poletni bodisi na zimski solsticij izdal nov večji projekt, sem in tja pa je v preostalih mesecih čez leta natresel še kakšne single ali krajše izdaje. Letos pa je svojo formulo nekoliko spremenil. Na letošnji poletni solsticij namreč presenetljivo ni izdal ničesar novega, se je pa zato v septembru oddolžil svojim fenom in jih v sodelovanju z raperjem Wikijem in ikoničnim producentom The Alchemistom pogostil s plato Faith Is A Rock, zgolj tri tedne zatem pa nas je MIKE na svoj rojstni dan, trinajstega oktobra, presenetil z albumom Burning Desire, ki je izšel pri njegovi neodvisni založbi 10K in se mu posvečamo v Tolpi bumov.

Plošča Burning Desire je izšla na petek trinajstega, povrh tega pa jo odlikuje tudi naslovnica, primerna temu vraževernemu dnevu, ilustracija na njej je namreč poklon starim slasher in monster horror filmom. Na naslovnici prevladuje figura zamaskiranega morilca – Michaela Myersa z dredi, kot jo oziroma se MIKE opiše v komadu What U Say U Are. Toda bolj kot bleščeči ostri nož v morilčevi dlani je pomembna markantna maska, ki skriva njegovo identiteto. Album Burning Desire se namreč odpre z uvodom, v katerem MIKE razjasni ohlapen koncept svoje plate, ki naj bi bila temačna romantična grozljivka s komičnimi preobrati, njen protagonist pa je afriški izdelovalec obrednih mask, ki je deležen posmeha znotraj svoje skupnosti. Posmeh v njem porodi gnev in gnev porodi maščevalnost, ki jo izdelovalec mask usmeri v željo in ambicijo po tem, da bo ustvaril impresivno masko, ki bo utišala vse tiste, ki so mu nasprotovali. MIKE tako na nek način nastopa kot protagonist svojega ohlapno konceptualnega albuma – kot izdelovalec mask – vendar njegova kreacija je skupek štiriindvajsetih komadov, ki se bodo odvili pred nami.

Po začetnem velikopotezno začrtanem tematskem konceptu se MIKE h grozljivosti in maskam vrača le poredkoma. Večino časa, če že naslavlja maske, so to tiste, ki si jih ljudje nadevamo skozi življenje, ali pa maske meče s svojega obraza in z liričnimi fragmenti razkriva svojo zgodbo, svoj jaz. Mikovo pripovedništvo na plošči v strukturi ni pretirano grandiozno ali obširno, temveč je skorajda v maniri pankerskih albumov razsekano na štiriindvajset krajših komadov, ki skupaj komaj presežejo petdeset minut dolžine. Kljub uvodno začrtani zgodbi MIKE ne uporablja detajlnega in zapletenega storytellinga, temveč se zanaša bolj na svobodni asociativni tok misli, ki ga sestavlja večinoma v enokitične skladbe, podane s precej ležernim in zamaknjenim raperskim tokom, ponavadi tudi brez izstopajočih refrenov. Ponekod se mu pridružijo gostujoči glasovi, pripovedniki, izmed katerih najbolj izstopajo imena Earl Sweatshirt, Liv.e in Larry June. Toda kot glavni avtor, glavni krojač rdeče niti tako v lirični plati kot v zvočni podlagi še vedno trdno ostaja MIKE.

Pod album Burning Desire se je MIKE z imenom dj blackpower namreč podpisal tudi kot glavni producent, z izjemo dveh komadov, ki sta jih sproducirala GAWD in Laron, je namreč poskrbel za vse beate, kot je to pogosto storil tudi na mnogih svojih predhodnih izdelkih. Podlage segajo vse od zračnih pokrajin zakajenih semplov soula, do naefektiranih bombastičnih, skoraj eksperimentalnih beatov, ki se neprisiljeno prelivajo drug v drugega. Čeznje MIKE pljuva s presenetljivo preprostostjo in znotraj njihove odbitosti uspešno najde kotičke za rimarske besedne udarce in besedne igre, s katerimi podaja utrinke anekdot iz svojega življenja, pa tudi občasno klasično rapersko hvalisanje, katerega običajno vedno spremlja ponovna kontrastna vrnitev k introspektivi.

Če aktualno ploščo Burning Desire primerjamo s plato Faith Is A Rock, ki je izšla le tri tedne prej, ugotovimo, da gre za dva precej različna izdelka. Faith Is A Rock je delo treh raperskih mojstrov za raperske gurmane, s plato Burning Desire pa MIKE zaradi njene eksperimentalnosti, širine in odprtosti morda cilja tudi na večji delež publike zunaj raperskega miljeja, kar navsezadnje priča o vsestranski sposobnosti mladega 25-letnega newyorškega raperja in producenta. Kljub temu bi od MIKA vseeno želeli več vsebine, več narative in več dinamike. Na račun Mikove ležernosti, lakoničnosti in eksperimentalnosti uvodne obljube o žanrskem spektaklu temačne romantične grozljivke s komičnimi preobrati namreč niso zares realizirane. Album pogosto vendarle zaide bolj v smer impresionističnega umetniškega in – ne preveč pejorativno mišljeno – študentskega filma.