Guruguru Brain, 2022

Samooklicane frike repeticije, ki so močno naklonjeni minimal technu, smo na frekvenci 89,3 MHz opravljali že večkrat. Minami Deutsch ali po domače Južna Nemčija so tako kot japonski kameradi Kikagaku Moyo zapadli v trajni krožni svet kraut rocka, znotraj njega pa začeli raziskovati lastne nagone. Debi je tako poosebljal skorajda mašinski red in disciplino, ki ju je kvartet preveč previdno plasiral. With Dim Light je nato občutno razširil izrazje z vpeljavo bolj organskih, na fuzzu grajenih psihedeličnostih k predhodnemu bitju motorik ritma, ki so postrojeni konstanti, nadgradnji začetnega motiva dolile olja na intenzivnost. Danes obravnavamo njihov lanski izdelek Fortune Goodies, ponovno spremembo smeri v razvoju in korajžno raziskovanje neznanega.

Selitev iz Tokija v Berlin je nedvomno poteza, ki potrjuje frikovstvo, gikovstvo in simpatiziranje benda z zapuščino kosmische musik. Ta sicer ne doživlja nikakršnega preporoda, ne ustanavlja nobenega novega klubskega laboratorija – prizorišča, kot je bil Zodiak Free Arts, ali česa podobnega, no, izvzemši ponovno intrigantno inkarnacijo Fausta. Vendarle je po prisluhu Fortune Goodies moč trditi, da je sprememba lokacije Minami Deutsch koristila. Če se je pri predhodnih albumih ob večkratnem poslušanju vsa zaciklanost počasi izpela in rockovska tenzija distorzije izzvenela, gre pri novem albumu za povsem drugačno izkušnjo. Nujna je zahteva po večkratnih zajemanjih zvoka, sicer se kaj kmalu izkaže za čudaško prelomljeno ploščo. Prva polovica je nadgradnja vsega začetnega elana, ki ga je kvartet serviral vse od prvenca. Uvodna Your Pulse je dober prikaz izurjenosti in preciznosti kvarteta, dopolnjevanje, razširjanje in priključitev novih elementov v večni krogotok. Novost so vpeljave sintovskih vložkov, efektov in modulacij, ki razbremenjujejo fokus na ritem sekcijo in odpirajo nova prostranstva. Still Foggy je prav tako primer dodajanja efektur s konkretnejšo težo. Prvotni gruv sekcije ritma se nenehno goji v družbi žvenketov, rožljanj in cingljanj, kar obstane, sta oprijemljiv plesni moment in redkotonska melodija kitarskih flažoletov.

Minami Deutsch so tudi na novem albumu bolj redkobesedni. Prevladuje inštrumentala, glasovni vložki so bolj kot ne umeščeni tako, da zasanjano prelijejo komade začetnega repetitivnega zagona na drugi pol. Grumpy Joa in Pueblo sta prav gotovo takega značaja. Prvi komad s svojo glasovno igrivostjo umirja zaletavo sinkopiranost, medtem ko drugi zadiši po plesnih ritmih glasb tropikalije. Občutni moment preloma se zgodi s pesmijo Interpreters Of Forest. Gre za akustično balado, ki ji ne manjka japonskega zvena, umirajočega pulza in sanjavih melodij. Nahajamo se nekje na slabi polovici albuma, ko iz trše in neposredne ritmične eksaktnosti ter slojenj nanjo preidemo v veliko bolj razpuščeno, taktovsko razprto in prostrano atmosfero. Počasi se začne razkrivati bolj eksperimentalna plat Minami Deutsch, ki ni več podrejena kroženju in enoličju motorik ritma ob njegovem zagonu do neminljivosti. Naslovna skladba Fortune Goodies postopoma načne vesoljno zazrtost, ko navidezna anemičnost in apatija prevzameta vajeti v plosko vsebino. Sledi Whereabouts, najbolj rifovska pesem albuma, ki ob predhodni vsebini odzveni skrajno hladno, medlo in neodzivno. Šele Steller Waffle, silverapplovsko kozmično osciliranje prevesi v bolj elektronski karakter benda, s katerim uspešno zmede. Od tu naprej tudi zadnja komada Floating Fountain in The Border krmilita po medzvezdju, prvi bolj raziskovalno in angažirano ubirajoče, drugi pa meditativno.

Fortune Goodies je pokazala spet novo plat japonskega kvarteta. Kot so sumljivi s svojim redkobesedjem, tako tudi glasbeno ne izdajo prav vsega takoj. So na svežem širnem terenu, v katerega so vključili svoje džokerje s prvih dveh albumov in jih preuredili za nadaljnje raziskave. Vsekakor jim ne gre verjeti, da bodo tukaj tudi ostali in dalje raziskovali, pa čeprav je vesolje veliko.