Kompakt, 2012

Mohn je ime novega skupnega projekta starost tretje generacije kölnskih elektroničarjev, Jörga Burgerja in Wolfganga Voigta. Voigta, sicer soustanovitelja založbe Kompakt, pri kateri sta Mohn založila tudi ta album, poznamo še pod nadimkoma Gas ali Mike Ink, Burger pa se skriva tudi za umetniškim imenom The Modernist. Kot sodelavca in prijatelja tudi izven zidov studija, sta Voigt in Burger v dvajsetih letih prispevala že ogromno k tehno glasbi. Njuni diskografiji beležita širok nabor zvočnih rezultatov, ki segajo od hermetične amelodičnosti in vse do pitkega popa. Njun skupni prispevek pa je še najlažje opisati kot ambientalno elektronsko glasbo.

Zdajle sta Voigt in Burger pred nami kot Mohn, ki spet krmari po sferah ambientale, vendar tokrat brez njunega siceršnjega zaščitnega znaka - težkih in globokih bobnarskih udarcev, in z repetitivnostjo, ki pa noče postati plesna.

Spomnim se še, kako me je, tam nekje proti koncu 90-ih let, prevzel hipnotični minimalizem njunega komada »Flesh & Bleed« s ploščka »Las Vegas«, ki sta ga založila kot Burger/Ink. Nanj morda še najbolj spomni »Ambientôt« na temle ploščku, a tudi skladbi »Seqtor 88«, prežeti z dubčinami, uspe zgraditi neutrudljivo in prepoznavno Burger/Ink repetitivnost.

Naslednja skladba, »Das Feld«, se v celoti odpove ritmu in nam predstavi meditativno mantro, kakršne smo bili vajeni v Voigtovem projektu Gas. »Ebertplatz 2020« s svojim kontrastiranjem hladnih in toplih zvokov še najbolj spomni na soundtrack kakšnega Blade Runnerja, v nocojšnjem izboru skladb z albuma pa bomo prisluhnili še valovanju skladbe, ki zaključi album - »Wiegenlied«.

Burger in Voigt sta s tem albumom uspela odpreti novo poglavje v zgodovini svojega sodelovanja. Dobili smo album, ki na trenutke malček iritira, spet drugje pa nas bo omamil s svojimi ponavljajočimi se, zaciklanimi vzorci. Nemir v monotoniji, to je to.