Profound Lore Records, 2017

Sicer ni nikoli slab čas za dialog o partikularni, vsakodnevni smrti, o koncih, o končevanju, o minevanju, a če je kdaj boljši čas za to, je to zagotovo tudi ob koncu leta, ko se simbolično poslovimo od preteklosti zadnjega leta in ko si zamišljamo ter se prepričujemo, da je pred nami na obzorju nov začetek. Nov začetek, ki v idealnem smislu nujno predstavlja čas, ko se bomo po natančni in racionalni introspekciji, samorefleksiji vendarle odpovedali morebitnim slabim odločitvam, ki so nam do tega trenutka prinašale nesrečo ... in končno zaživeli kar se da spodobno, umirjeno in srečno.

Ha, komu vendar lažemo, zavedno nikoli za vedno!

Kakorkoli se že stvari kasneje obrnejo, po pričakovanjih, izven njih, na tem mestu je to nepomembno. Povsem verjetno pa je, da ob koncu leta tako ali drugače doživljamo neke vrste agonije, in album, ki ta stanja precej dobro oriše, je gotovo ta, o katerem bo tekla beseda v nadaljevanju, Never Forever francoske zasedbe MONARCH!

MONARCH! je francoska extreme doom metal zasedba, ki skupaj ustvarja vse od leta 2002. Zvočni podpis, po katerem jih vedno zlahka prepoznamo, še najlaže opišemo s čaščenjem ojačevalcev zvoka, težkimi, mastnimi in predvsem počasnimi kitarskimi rifi in predirljivim vokalom frontwomanke Emilie Bresson.

Ko jih je avtorica tega besedila sicer bolj po naključju prvič uzrla v živo, to je bilo na festivalu Brutal Assault leta 2016 okoli druge ure ponoči, je kljub temu, da je imela takrat v riti že kar precejšnjo dozo absinta, le obstala od presenečenja, šoka. Šlo je za zadnji koncert dneva, zato je bilo prizorišče že kar precej izpraznjeno, a tisto, kar se je odvilo na odru, se ni oziralo prav na nič, kar je sledilo, je bila popolna končna izpoved vseh nesrečnih src, mana, opij za ljudstvo, ki si želi samo nekaj prijateljskega razumevanja. Predirljiv vokal Emilie je odmeval skozi prostor in v svoji popolnosti valoval ter objemal še tiste zadnje prisotne posameznike. Četudi bi želeli stran, se ne bi zmogli premakniti, njihov vseobsegajoč in močan zvok je premogel lastno gravitacijo, kot bi za trajanje koncerta MONARCH! postali svoj planet in mi pod odrom prebivalci le-tega. Tista noč je bila mrzla, a navdušenje ob koncertu je prineslo vsaj toliko topline, da smo vsaj za par ur lahko zaspali.

Glasbeno zapuščino MONARCH!, njene dele - albume, težko sodimo s pridevniki boljše ali slabše. Njihova glasba temelji na precej enostavnem receptu: preprosti, ponavljajoči se rifi, počasna ritem sekcija, mestoma predirljiv vokal in veliko distorzije na osnovi drona. Tisto, kar vsak njihov album dela bolj ali manj zanimiv, bi verjetno lahko umestili na področje besedil in pesmopisja, v smislu, kako hitro si lahko določen dvajsetminutni komad zapomnimo do te mere, da se nam začne prepevati. Vsekakor pa govorimo o bendu, ki ga je najbolje doživeti v živo, saj gre v veliki meri tudi za telesno izkušnjo, kakršno težko podoživimo pred domačimi ozvočenji.

Zakaj je Never Forever super album in kaj ga dela boljšega od ostalih v njihovi diskografiji? Že po naslovih komadov, torej Of Night, With Knives, Song to the Void, Cadaverine, Diamant Noir in Lilith, razberemo vsebinsko precej bogato zasnovo, ki konceptualno senči vso ostalo agonijo, ki ji bomo rekli glasba. Če kaj, potem tokratni album predstavlja enega bolj uspešnih poskusov ne preveč patetične reprezentacije določene življenjske melanholije, ki stoji v srži muzike MONARCH!. Tudi po zvočni plati gre tu, kolikor je z MONARCH! to sploh mogoče, za precej dinamičen izdelek. Že vokalno se premika med uporabo čistih glasov in precej zamazanih growlov, instrumentalno pa tudi ves čas gradi v razponu med manj in bolj intenzivnimi donečimi pripovedmi, resnično predstavljenimi v doom as fuck maniri.

Nikoli za vedno tudi v leto 2018, naj nam bo vsem naklonjeno, a naj nam ne prizanaša z žalostjo, ki se vedno znova izkaže za ravno tisti element, ki nas ob koncu naredi najbolj kreativne. Never Forever je spregovoril, samodestrukcija je za zmeraj in agonija je resnična. Dajte, kričite! Dajte to iz sebe!

Kaznujte se in ob tem uživajte, če boste uživali v svoji bolečini, vas ne bo mogel nihče več kaznovati ali prizadeti, ob tem pa si privoščite zadostno mero MONARCH!, da solze, ki jih boste ob tem točili, ne bodo nujno solze žalosti, temveč solze sreče, ki vas bodo opomnile, da ni bad, dokler čutite.