Idiosyncratics, 2013

Po več letih se z novo izdajo vračajo švicarski avant-rock-noiserji Monno, ki so za marsikoga tudi stari koncertni znanci s tukajšnjih odrov. Zadnja plošča »Ghosts« je izšla že leta 2008, ves ta čas pa so bili Monno močna, čeprav sporadična prisotnost na pogoriščih avant-rocka ter konfrontacijskega noise eksperimentalizma. Sveža plošča »Cheval Ouvert« pa je resen kandidat za najbolj monolitno postajo razvoja njihove izraznosti do sedaj. 

  

Na »Cheval Ouvert« Monno nadaljujejo s plasiranjem elementarnih prvin svojega zvoka, med katerimi najdemo distorizan in efektiran saksofon Antoineja Chessexa, prav tako distorziran bas Dereka Shirleya ter seveda bobne Marca Fantinija, ki v dobrem smislu kdaj spomnijo tudi na detonacije Jacopa Battaglie, nekdanjega bobnarja Zu. Z elektronsko generiranimi toni pa je prisoten tudi Gilles Aubry. Če so na prvih dveh ploščah ti elementi zasijali skozi kratke, večkrat prelomljene, občasno skrajno ritmične, vsekakor pa vedno ostre pesemske izbruhe, so tokrat Monno te elemente oblikovali v štiri težke, več kot desetminutne kose. Podobno kot na zadnji izdaji »Ghosts«, vendar so vse potisnili še korak dlje. 

Prva skladba pokaže, da bend tokrat prisega na še bolj neizprosen noise-sludge nastavek, v tem primeru sestavljen iz razdrobljenih free bobnov, monotonega basa, nerazpoznavnega saksofonskega ruženja in čudnih atonalno-naključnih sekvenc sintovskih tonov. Njihovo lomastenje ne popušča niti za trenutek, dobrih deset minut pa ni kaka vaja v gradnji napetosti, kot se pogosto rado zgodi, temveč prej postopek razgradnje prek vztrajanja. Take razgradnje, kjer odpadajoči delci ne izginjajo, temveč s svojimi oscilacijami le še prispevajo h kolektivni teži. V vsakem trenutku je namreč slišati, da Monno mislijo hudo zares in poslušalca niti za trenutek ne šarmirajo ali nemara šokirajo, presenetijo – ne, enostavno povozijo ga. 

Bobni resda globoko tolčejo in bas premore jasen »sub« - a v njihovem zvoku ni ničesar razkošnega. Kot ni razkošen, temveč povsem zamazan in nerazpoznaven distorziran saksofon, ki kdaj spomni na pozicijo in rang električne kitare, še pogosteje pa ga sploh ni mogoče locirati, temveč zgolj slutiti njegov prispevek k hrupni gmoti. Od hrumečega sludge gomazenja s svojim blackmetalskim blastbeatom in hipnotičnim prepletom basa in saksofona nekoliko odstopa drugi komad. Obenem pa jasno kaže na njihove korenine v ekstremnih metal in rock glasbah ter njihovo izrazno gestikulacijo naredi še bolj pomenljivo. 

Ob tolmačenju naslova »Cheval Ouvert« sem se spomnil na izjavo Brucea Russela iz novozelandskih The Dead C, v kateri razlaga, kako je želel drobovje rocka odpreti navzven – da bi ugotovil, kakšen vonj ima. No, Monno s ploščo »Cheval Ouvert«, katere naslov se v prevodu glasi »odprti konj«, na neki način s svojimi materiali storijo prav to. Pri tem je naslovnica raztrganega konja, polnega injekcij precej zlovešč  vstop v razumevanje njene teže. V spremni besedi spletne izdaje pa je govora tudi o »divji ježi na besno galopirajočem konju, ki konča raztrgan na kosce zaradi človekove destrukcije«. 

Monno so s »Cheval Ouvert« povili prekleto pogumen album, ki svoje neizprosnosti in neapologetskosti ne skriva. Poslušalca le pusti v ugibanju o njenem viru ali virih ter o tem, kako se ga ti dotikajo. V klimi eskapizma in lahkotno poplesujoče zatripanosti, ki se je zažrla v dobršen del aktualne neodvisne produkcije, tak izdelek ponuja precej drugačen sklop vrednot in dražljajev. Takih, ki so v primerjavi z raztelešeno anemično vzhičenostjo težki kot svinec - ali pač kot okus železa v ustih, polnih krvi.