* Ob vprašanju, kaj bi lahko radijski pisec še dodal hvalospevom, ki gredo ob različnih priložnostih v ponavljajoči se maniri eksplozivnosti pričujočega tria ali nenadrkljivosti njegove ritemske hrbtenice, se pozornost v trenutku preusmeri na novo ploščo skandinavskega tria. Kaj stori mala zasedba po dobrem desetletju svojega delovanja v free-jazzovskih in improviziranih muzikah po tem, ko je porušila vse žanrske meje in si sproti omislila še celo vrsto sicer težko zamisljivih sodelovanj ali kako drugače presenečala z zvočnimi novostmi? No ja, bi rekli – častno se razpusti. Nadaljujmo s šalo. Kaj stori punk rock trio po tem, ko je v svoji bliskoviti odisejadi iz garaže na odrih srečal že vrsto vzornikov iz svojih garažnih let, ne da bi spotoma izgubil ostrino? Odgovor je morda znan: vrne se h koreninam in posname umazano ploščo, čeprav so jim na voljo najbolj eminentna imena scene.



Morda ni šlo brez nekaj humorja, ko so v navidez nepotrebni gesti The Thing storili ravno drugo. Posneli so ploščo brez gostov, skoraj brez priredb in, kot seveda sporoča že naslov, brez dodatnih studijskih posegov – pa čeprav jih tako ali tako nikoli niso potrebovali. Zato bi rekli, da plošča Mono ne prinaša novosti. A brž bi se popravili – mar niso The Thing z vsako novo izdajo ali koncertno pojavitvijo na novo prestavili meje lastnega zvoka? Razbijali so jazzovske standarde z vztrajnimi osebnostmi jazzovskih odrov, jih dopolnjevali z nepričakovanim izborom posvetil svetu popa, trdih kitarskih žanrov ali garažnega punka ter se podali v subtilne zvočne eksperimente. In če smo vseskozi poudarjali, da je jedro ostalo ves čas isto, nas The Thing na to opomnijo s svojo najnovejšo izdajo.



Mono v dobre pol ure prinaša šest kosov muzike, ki se ne trudi v preteklosti dodeljenim pridevnikom dodati presežne predpone. Kar je nekakšna kontinuiteta v čisti podobi. Po tem, ko so namreč The Thing na Bag It! spomnili nase v detonatorskem stopnjevanju in dodali celo elektronsko komponento, se zdi še ena preprosta plošča že skoraj kot novi prelom. A vendar ravno v tem odklonu od očitnosti in iskanja zvočnih ekstremov razgrnejo bogato mavrico tako v kompoziciji kot v pristopu ali zvenu.



Izogib nepotrebnih okraskov napove že uvodni kos plošče, Viking, v katerem na že pregovorno ritemsko pulziranje saksofonist Mats Gustafsson nalaga zgolj dolge in masivne tone, ki ekspresivnost dosežejo šele v relaciji do basovske linije. Minimalističen pristop v iskanju pravega odzvena pa Gustafsson še potencira v Triple Fox, ki se s svojim masivnim vibratom v solističnem uvodu prej kot ekspresivnosti Aylerja že nevarno približa veličastnosti Brötzmannovega piha. Še posebno, ko se mu s počasnim stopnjevanjem v tem pridruži basist Flaten, ki s tem napove kolektivnost tria v standardno široki maniri. A odlika plošče Mono je tokrat v njeni zadržanosti. Ne potrebuje udarnih saksofonskih rifov in namesto, da bi The Thing skladbe peljali proti vrhuncu, jih raje predpostavijo in ležerno raziskujejo. Ko se na površje prikrade kaka melodična tema, je ta bodisi povsem razlomljena, kot v Rollinsovi Alfie's Theme, ali pa zgolj miniaturna zmerna poskočnica Silver Slipper. Če so prejšnje inkarnacije The Thing tako glasno opozarjale nase, plošča Mono predstavlja prej nekakšen znak vztrajanja in preživetja, kontinuirano pot, namesto oznake še enega vrhunca v zasedbi. In nenazadnje pri tako neoprijemljivi zvrsti, kjer 'svobodno' hitro postane zakrinkani kliše, šteje ravno to - vztrajanje.



pripravil Aleš Rojc