ŠOP Records, 2025

Muzikačaka je glasbeni projekt, za katerim stoji Sara Korošec, bivša sodelavka Radia Študent, klubska maratonka letnice 2015, glasbenica, producentka, vokalistka in umetnica s haloških gričev. Glasbeni izraz je že od začetka kalila v hiški v Halozah, kjer je kreativnost zanetila iskrica izolacije, osame in počasnega življenja v razpršenih vaških pobočjih. Začela je s klaviaturami, vokalom in elektronsko modulacijo z Abletonom. V desetih letih ustvarjanja je glasbo poglobila, konceptualno izpilila, vse bolj pa se je preizkušala v elektronskih in ambientalno-eksperimentalnih zvočnih smereh. Tej odprti, neulovljivi glasbeni formi Muzikačaka počasi dodaja drobce preteklosti, tradicije in konvencije v obliki ljudskih pesmi in kantavtorskih glasbenih struktur. V začetku leta je pri Šop Records, založbi z naredi sam pristopom, po petih letih izdala nov dolgometražni album Ladja.

Kadar govorimo o Muzikičaka, vedno govorimo tudi o Halozah. Ta odročna, hribovita krajina preveva ves opus glasbenice. Ne zajame le občutkov in vzdušja, temveč umetnica z rokami zarije globoko v zemljo v upanju, da bo našla cel sistem korenin. Sara Korošec namreč Haloze raziskuje močno etnografsko – s pripovedovanjem zgodb, branjem knjig, arhivov in lastnim dokumentiranjem sprehodov po vaseh, pogovorov z vaščani in grajenjem tesnih odnosov z okoliško skupnostjo. Album Ladja odpreta sample Ljudskih pevk iz Zgornjega Leskovca in lokalno prerokovanje nesrečne prihodnosti, konec časovnosti, ki se bo nekoč vzdignila nad Halozami. V skladbi Ali je kaj trden most? se Muzikačaka podobno poigrava z ljudskimi pesmimi in zborovskim petjem ter biblijskim stavkom »na veke vekov, amen«, ki ga je sovaščan poštajerščil v rek »na ene ekov kamen«. Te iste drobce, s katerimi dobimo vpogled v specifičen prostor-čas, Sara Korošec v zadnjem času uporablja tudi v drugih projektih. Eden takih je denimo glasbeno-gledališka predstava Moja zemlja, moje korenine iz leta 2023, ki je predstavljala preteklo in sedanje življenje v haloškem gričevju, pripravila pa je tudi glasbo za lanskoletni dokumentarni film Vida Hajnška, V mojih sanjah rase vsako noč drevo, posvečen fotografu Stojanu Kerblerju. Muzikačaka vpogled in znanje uporablja kot arhivski kontinuum prostora, ki bi mu sicer grozila pozaba.

Fragmente izkustev, skritih kotičkov in nam nedosegljivih prigod, introspekcije, terenskih posnetkov, samplov in poezije ovija temačna, mestoma srhljiva atmosfera, ki povezuje različne vidike razumevanja časovno-prostorskih okvirov, med katerimi plava Muzikačaka. Z albumom se je glasbenica odmaknila od popolne individualnosti projekta, s kitarama in vokali so se ji namreč pridružili kitarista Gregor Rus in Domen Slovinič ter vokalistka Brigita Gračner.

Album Ladja je odmev zapletenosti trenutkov sodobnega obstoja. Odmev razcepljenosti med lokalnim in globalnim, med usmerjenostjo k malim rečem, tihim običajem, drobnim pripetljajem, k pomembnosti skromnih zgodb, in vsesplošno temačnostjo, tesnobo in frustracijo zaradi sodobnega sveta in jeze nad grenko prihodnostjo, ki je nekatere že dohitela. Poleg sklicev na ljudske pripovedi slišimo tudi duh posttranzicijskega in postindustrijskega propadanja tovarn. Ko v majhnih krajih propade in izgine delo, izginejo tudi ljudje, perspektiva in skupnost. Muzikačaka lovi ta morbidni trenutek, ko trčita preteklost in prihodnost.

V opus o Halozah se je Muzikačaka podala s ploščo Dolgčas, z neposrednimi referencami pa to nadaljuje tudi z Ladjo. Struktura novega albuma je drznejša in bolj dinamična kot v preteklosti. V preizkušanju drugačnih oblik oziroma v prehajanju med glasbenimi strukturami in stili čutimo samozavest. Močno izstopata frustracija in nekakšna srhljivost, a ta ne zapade le v čutno melanholijo, temveč v borbo in v iskanje pomiritve, ki jo najbolj zaznamo v sklepni skladbi. Stilsko neskladna pesem morebiti opeva odrešitev, ko pravi »bejbi, prosim, usedi se mi na kolena, ker nama nič drugega ne preostane«.